Moj meč spet poje

Žanrmladinski roman
Narodnostangleška književnost
Kraj in leto izidaDob, 2008
Založba
Prevod Tamara Bosnič
Ključne besede Vampirji
Število strani

257

Čas branja

Opozorjeni smo bili, da se čas branja razlikuje tudi glede na zvrst ali žanr knjige. Sklep: trenutno informativno obvestilo naj se dopolnjeno glasi: To je le ocena.

Dejanski čas branja je lahko krajši ali daljši, odvisno od individualne hitrosti branja in drugih bralnih navad ter glede na literarno zvrst, žanr in druge posebnosti knjig.

8-9 ur

Knjiga še ni na vašem bralnem seznamu.

Vesela
Žalostna
Zabavna
Resna
Prijetna
Stresna
Predvidljiva
Nepredvidljiva
Domišljijska
Prizemljena
Čudovita
Neokusna
Nenasilna
Nasilna
Optimistična
Črnogleda
Neerotična
Erotična
Običajna
Neobičajna
Lahkotna
Zahtevna
Poglej vse

Dogajanje v romanu je postavljeno v Vzhodno Evropo na začetek 17. stoletja, natančneje v Transilvanijo, najbolj brezbožno vampirsko deželo, od koder izvirajo zgodbe o vampirjih, Kraljici senc in o Mioriti, mrtvaški poroki. V Čustu, odročni vasici Dežele za gozdovi, kjer življenje prebivalcev obvladuje trda in neizprosna zima, si na otočku med dvema rekama skupaj s sinom Petrom postavi svoj dom redkobesedni in samotarski drvar Tomas. Petra bega očetova nepredvidljivost in odtujenost in klobčič skrivnosti iz preteklosti se s prihodom ciganskega tabora začne počasi razpletati. Razkrita je vsebina prepovedanega lesenega zaboja in Peter se znajde pred najhujšo preizkušnjo svojega življenja. Zbrati bo treba ves pogum in srčnost, da bo zlo premagano in bodo mrtvi ostali pokopani.

Glej tudi:

“Še enkrat se je nameril zlesti skozi okno, ko je zagledal nekaj, zaradi česar mu je zamrznila kri v žilah. Le kakšnih dvajset čevljev stran od koče in namenjen naravnost proti njemu je bil nekdo, za katerega je bil Peter prepričan, da je mrtev. Drvar Radu. Torej ni samo Štefan tisti, ki se ponoči sprehaja naokoli? Koliko jih je še?
Peter je zajel sapo in se spustil nazaj v kočo trd od strahu. S strehe so se zaslišali glasovi. Nekaj časa je potreboval, da je spoznal, da so stopinje. Torej je bil še nekdo na strehi! Pogledal je proti polknicam. Spravil se je na noge, se za trenutek otresel strahu in zakorakal prosti oknu. Zagledal je Raduja, ki je že skoraj dosegel kočo, ko se je nenadoma pred njim pokazal obraz, obrnjen od zgoraj navzdol.
»Pomagaj mi!«
Bil je obraz, ki se ga je neskončno razveselil. Iztegnil je roke, potegnil Sofijo za ramena ter jo povlekel skozi okno. Padla sta po tleh.
»Hitro,« je zavpil Peter, »polknice!«
»Počakaj,« je kriknila Sofija; preden bi lahko kar koli naredil, je potegnila nekaj iz vreče, ki jo je imela pritrjeno okoli pasu, in na stežaj odprla okno. Nato je naglo zaprla polknice in jih zapahnila.
»V redu je,« je rekla. »Vsaj upam tako.«
V koči je spet zavladala popolna tema in Petru se ni sanjalo o čem govori, niti kaj počne v koči.
»Naredila sem krog. Okrog in okrog koče.«
»Iz česa?« jo je vprašal popolnoma zmeden.
»Iz prosa,« je preprosto odgovorila. »Za zdaj sva varna. Ti samo moli, da bo sonce čim prej vzšlo.«
»Še vsaj dve uri sta do sončnega vzhoda,« je rekel Peter, »poleg tega mi ni prav nič jasno, kako naj bi naju rešilo proso.«
»Res ne?« je vprašala Sofija. »Pa sam poglej.«
Peter se je odplazil do okna in pokukal skozi odprtino v polknicah. Ni mogel reči, ali so svetlobo metale zvezde ali končno le luna, vendar pa je je bilo ravno dovolj, da je zagledal neverjeten prizor. Tam, na tleh, prekritih s svežim snegom, je zagledal na tisoče semen prosa, ki so tvorila krog okoli koče, natanko tako, kot je rekla Sofija. Medtem ko je škilil skozi odprtino, se je spet oglasila.
»Eden od njih je bil to noč tu notri, se mi zdi, zato sem uporabila semena.«
»Toda kaj sploh počneš tukaj?«
»Tebe sem prišla iskat,« je odvrnila.
»Kaj?«
»Videla sem te prihajati iz vasi, tedaj pa sem opazila njega.« Z glavo je pokazala proti steni. »Splezala sem na drevo, se spustila na streho in okoli koče natresla toliko semen, kot se je dalo. Vse to sem storila, preden je njemu uspelo priti do sem.«
Skozi režo je Peter z od groze na široko odprtimi očmi opazoval Raduja, ki je klečal v snegu, pobiral semena ter jih enega za drugim spravljal v žep. Tu in tam je pogledal v Petrovo smer, in čeprav je Peter vedel, da ga Radu verjetno ne vidi, ga je zlobni pogled zmrazil do kosti.”
(Str. 142-145)

Citati

(0)
Trenutno še ni dodanih citatov iz knjige Moj meč spet poje.

Kritike

(0)
Knjiga še nima dodanih kritik.

Komentarji

(0)

Napiši komentar

Ogledi: 41
Komentarji: 0
Število ocen: 0
Želi prebrati: 2
Trenutno bere: 0
Je prebralo: 0

Morda vam bo všeč tudi