| Žanr | avtobiografski roman |
| Narodnost | španska literatura |
| Kraj in leto izida | Maribor, 2024 |
| Založba | Litera |
| Zbirka |
Litera |
| Prevod |
Marjeta Drobnič Urša Geršak |
| Spremna beseda |
Gemma María Santiago Alonso |
| Ključne besede | ženske v družbi |
Laura Freixas (Barcelona, 1985) je španska pisateljica kratke proze, romanov in dnevniških zapisov ter pomembna javna intelektualka, ki deluje tudi kot zagovornica enakosti spolov. Sistematično proučuje in promovira književnost, ki jo pišejo ženske, o čemer je objavila številne eseje, študije in članke. Bila je prva predsednica društva Clásicas y Modernas, ki si prizadeva za enakopravnost spolov na področju kulture.
Roman Laure Freixas natančno in brez olepševanja razgrinja razkorak med feminističnimi prepričanji protagonistke in njenim vsakdanjim življenjem, ki se kljub vsemu opira na tradicionalne vloge ženske kot hčere, matere in žene ter moškega kot očeta in nosilca moči. Avtorica v komunikativnem, esejistično obarvanem pripovednem slogu odpira temeljno vprašanje sodobnega feminizma: ali se lahko ženska danes izogne podrejenosti, ne da bi morala nenehno razlagati, utemeljevati in dokazovati svojo izbiro znotraj družbenega reda, ki jo samodejno umešča v vnaprej določene vloge.
Glavna junakinja že v otroštvu ponotranji tihe zapovedi prejšnje generacije: potrpeti, sprejeti neenakost, tolerirati moško nezvestobo in se sprijazniti z ekonomsko ter čustveno odvisnostjo. Odloči se, da bo živela drugače — izobražuje se, potuje, gradi kariero v založništvu in piše. A tudi njena na prvi pogled svobodna pot jo postopoma pripelje v znano zgodbo kompromisov. Partnerstvo, materinstvo in posvojitev razprejo nova vprašanja o ceni izbire in iluziji avtonomije. Posebej pretresljivo je poglavje o poti v rusko sirotišnico, ki se preplete z novicami o potopitvi podmornice Kursk — kolektivna tragedija mater in otrok postane zrcalo osebne stiske protagonistke.
Roman očara s surovo iskrenostjo in pogumom, s katerim avtorica razgalja lastno ujetost med ideali in realnostjo. Dogajanje, umeščeno v obdobje med letoma 1990 in 2003, presega časovni okvir pripovedi in bralca postavlja pred neprijetno vprašanje: ali je danes res kaj drugače? In ali je svobodna izbira žensk resničnost ali zgolj skrbno vzdrževana utvara?
Objavljeno: 04.02.2026 10:54:04
Zadnja sprememba: 04.02.2026 10:54:04
“Med panterjem in medvedom se nama je smehljala ravnateljica, iz nje je velo nekaj divjega.
Res, res, preveč vsega. Res nisem več zdržala. Prosim, dovolj, prosim, želim se vrniti v Madrid, le kdo me sili, da prihajam sem, jaz bi šla namreč rada nazaj domov, kdo neki me sili, da si tako zapletam življenje, PROSIM, nazaj domov, naj sedem na metro, berem časopis, opravim sobotni nakup v samopostrežni z vozičkom kot vsi drugi, moje tako nepomembno, tako pomirjujoče povprečno življenje, nisem več zdržala med tragičnim, zgodovinsko-političnim, v zlovešči, psihedelični pravljici, še tega je manjkalo (morala so biti jabolka, zdaj sem doumela, jasno: bila so zastrupljena z LSD-jem), na pomoč! A prsata ženska s figo nama je nekaj govorila, po rusko, z velikim nasmehom:
»Mrs. Director,« je prevedel Sergej, »asks if you want a boy or a girl.« »Ali želite dečka ali deklico.«
Kako? Kaj? Ali nama ponujajo otroke, kot da bi bili preproge na perzijski tržnici? Tega nama v agenciji niso povedali. Na agenciji so rekli, da bova spoznala »mladega otroka«, zmeraj so ga tako imenovali, ki so nama ga že določili, pika. Kako to, da naju silijo k izbiranju …? To sem zašušljala možu. Molči in poslušajva jih, mi je preudarno šepnil.
»Imamo Katjo …« Ravnateljica je listala po papirjih. »Zelo je ljubka …« »She’s cute,« je prevajal Sergej, »pet let … No, ja, ima majhno težavo … Epileptične napade.«”
(str. 102)
