Marcelino Kruh in vino

Žanrmladinska povest
Narodnostšpanska literatura
Kraj in leto izidaLjubljana, 1996
Založba
Prevod Miro Bajt
Ilustracije Hernàn Valdovinos
Ključne besede Krščanska vera, Ljubezen, Menihi, Najdenčki, Odraščanje, Sirote
Število strani

173

Čas branja

Dejanski čas branja je lahko krajši ali daljši, odvisno od individualne hitrosti branja in drugih bralnih navad ter glede na literarno zvrst, žanr in druge posebnosti knjig.

5-6 ur

Knjiga še ni na vašem bralnem seznamu.

Vesela
Žalostna
Zabavna
Resna
Prijetna
Stresna
Predvidljiva
Nepredvidljiva
Domišljijska
Prizemljena
Čudovita
Neokusna
Nenasilna
Nasilna
Optimistična
Črnogleda
Neerotična
Erotična
Običajna
Neobičajna
Lahkotna
Zahtevna
Poglej vse

Nežna mladinska povest o usmiljenju

Jose Maria Sanchez Silva je imel zanimivo življenjsko zgodbo. Rodil se je v Madridu leta 1911. Njegov oče je bil anarhist in novinar, tako da je bil Jose Maria že od malega obdan s knjigami in časopisi. Ko je imel štiri leta, je že znal brati. Ko ju je oče zapustil, je mama družino preživljala s šivanjem in priložnostnimi deli, Jose pa je bil hlapček pri nekem brivcu. Leta 1921 mu je mama umrla in postal je potepuh na cesti. Da je preživel, se je moral znajti sam, dokler ga ni k sebi vzela botra. Ta pa se je kmalu poročila in odšla v Mehiko. Jose je pristal v internatu, od koder je kmalu pobegnil. Ko so ga ujeli, so ga poslali v sirotišnico. Tu je spoznal učitelja, ki se je zavzel zanj. Zaposlili so ga kot knjižničarja. Takrat je veliko bral in kmalu je začel tudi pisati. Kasneje je delal v mestnem svetu, kmalu pa je še diplomiral iz novinarstva in se poročil s svojo sestrično. Za šest mesecev je odšel v Mehiko na obisk k botri, ob vrnitvi pa izdal svojo prvo knjigo. Kot novinar je pisal za različne časopise in še naprej objavljal knjige. Leta 1952 je izšla knjiga Marcelino, kruh in vino. V njej je na svoj način obudil zgodbo, ki mu jo je v otroštvu pripovedovala mama in se mu je vedno znova vračala v spomin. V treh naslednjih letih je knjiga doživela 140 izdaj in bila prevedena v 25 jezikov. Po njej so posneli tudi filme in risanke. Avtor je prejel tudi več pomembnih literarnih nagrad, med drugim leta 1957 državno nagrado za književnost, leta 1968 pa mednarodno nagrado Hansa Christiana Andersena. Za knjigo Marcelino, kruh in vino so literarni kritiki dejali, da je “najboljša španska proza, napisana v zadnjih letih”, “čudovita”, “nežna”, “odlična”. Prav gotovo je tako doživeto napisana tudi zato, ker je avtor sam živel kot sirota. Pripoveduje o novorojenem dečku, ki so ga menihi našli pred vrati samostana in ga vzeli za svojega. Knjiga je napisana preprosto, včasih tudi na humoren način, ko na primer avtor pripoveduje o dogodivščinah nagajivega dečka ali opisuje različne značaje menihov. Vse se spremeni, ko Marcelino nekega dne na podstrešju odkrije čudnega moža. Izkaže se, da je Jezus na križu. Marcelinu se Jezus zasmili, zdi se mu lačen. V kuhinji začne krasti kruh in vino. Vsak dan ga obišče in med njima se splete prijateljstvo. Ob koncu knjige je izčrpna spremna beseda prevajalca, ki nam predstavi avtorjevo življenje in takratno burno politično dogajanje v Španiji.





Prevod dela: Marcelino Pan y Vino. , Nekaj o avtorju, njegovem obdobju in samem delu / Miro Bajt: str. 161-173.

“Tokrat se ni mudil z ogledovanjem skednja, ampak je šel naravnost na podstrešje. Previdno je odrinil vrata, saj je že vedel, da precej škripljejo med odpiranjem, in prisluhnil, da bi ugotovil, ali je slišati kaj, pa čeprav le dihanje moža, ki je tam notri. Toda ne: ko je Marcelino tiho prisluškoval, je lahko slišal le bitje lastnega srca, ki je utripalo bolj in bolj naglo. Razprl je špranjo nekoliko bolj in kot prejšnjič vtaknil vmes glavo ter se razgledoval in prisluškoval najmanjšim prasketom lesa, tistim, ki jih počenja najmanjše bitje, ki ga nosi les v sebi in ki se imenuje lesovrt. Slednjič je lahko razločil visokega moža – bil je enak kot prejšnjikrat in ni se slišal njegov dih. Zdelo se je, da gleda Marcelina, vendar mu ta ni mogel videti oči zaradi mraka, kakršen je bil tam. Da bi Marcelino videl, ali se bo kaj zganil, je potisnil palico skozi vrzel in jo nameril proti njemu z dokajšnjim strahom, vendar z željo, da bi ugotovil, kaj se bo zgodilo. Palica je zadela možaka naravnost v noge, vendar se ni nič zgodilo. Gotovo je ta možak bolan ali morda mrtev. Marcelino se je odločil vstopiti, a še prej je zasukal glavo proti stopnišču in rekel zelo potihoma: ‘Ne pozabi me opozoriti, Manuel, če bo prihajal kak menih.’
In ni si mogel kaj, da ne bi vztrepetal ob pomisli, kako bi bilo, če bi ga brat Kašca ali Tilen ali mogoče brat Bim bom, ki je bil pri vračanju vedno prvi, kljub temu da je imel najkrajše noge v vsem samostanu, zalotil tukaj.”
(str. 32-33)

Citati

(0)
Trenutno še ni dodanih citatov iz knjige Marcelino Kruh in vino.

Kritike

(0)
Knjiga še nima dodanih kritik.

Komentarji

(0)

Napiši komentar

Ogledi: 428
Komentarji: 0
Število ocen: 1
Želi prebrati: 3
Trenutno bere: 0
Je prebralo: 0