Lepopis

Gospodu Pavličiću nekega jutra pismonoša v roke potisne ovojnico z rokopisom in sporočilom, v katerem anonimni pošiljatelj od književnika pričakuje, “da pogleda”. Pavličić ob hitrem pregledu opazi, da gre za spominsko prozo, napisal pa naj bi jo voznik, ki je v svoji karieri nakopičil mnogo kočljivih zgodb iz pogovorov z zadnjih sedežev. Nekoliko vznejevoljen, ker bi čas raje namenil komponiranju svojega romana kot prebiranju diletantske proze, mora oditi še na sestanek v Društvo hrvaških književnikov, saj se je spet pustil spraviti v žirijo – tokrat za natečaj neobjavljenih rokopisov. Stvari se mu začnejo zapletati, ko neznanci od njega sprva prijazno in nato s silo terjajo po pošti prispeli rokopis, v žiriji pa ugotovijo, da je na natečaj prispel neobvladljiv kup memoarske proze. Njegovo življenje postaja podobno (borgesovski) kriminalki, pred njim se pojavljajo nenavadni liki, ki so vsi nekako povezani drug z drugim, življenje se očitno bolj in bolj vsiljuje v fikcijo in ravno tako tudi obratno. Še najbolj sumljivo pa je, zakaj se v Zagrebu v poznih osemdesetih naenkrat toliko piše?

Roman hrvaškega pisatelja in profesorja literarne zgodovine ponuja branje na več ravneh, vendar bralcu prijazno pušča izbiro, kako globoko želi “zabresti”. Čeprav so metafikcijske literarne zvijačnosti že davno iztrošile status novitete, so v Lepopisu organsko in berljivo prepletene v življenje poklicnega književnika, ki si z avtorjem deli priimek. Pavaa Pavličića bodo nekateri bralci že poznali kot uveljavljenega pisca kriminalk, v slovenščini pa smo do sedaj lahko brali le še Večerni akt (1981, v prevodu Bilke Mate 1984) in Donavo (1981, v prevodu Dušana Šarotarja 2016). Lepopis (1987) je pri nas izšel leta 2009, prevod je opravila Đurđa Strsoglavec, ki je prispevala tudi spremno besedo in Pavličićevo prozo umestila v hrvaški književni konketst.