Ledeni teden : roman

Rebecca je bila zame natanko to, kar sem bil jaz zanjo: grob udarec, piš vetra, ki pomete vse pred seboj. In ta neukročena sila se je zdaj, ko ni imela drugega cilja, obrnila zoper naju. Plohe, siloviti nalivi, ki sva jih počasi kopičila, so na lepem izbruhnili v divja neurja. Ljubico, ki sem jo najprej ustoličil na oltar, sem zdaj surovo odstavil, iščoč novega malika. Ker trenutki nebrzdanega veselja radi prebudijo običajno speče sile, se lahko čez noč sprevržejo v kruto nasilje. Ni je streznitve brez gneva. Punco sem obtoževal, da mi ne drami dovolj strasti, na trenutke sem si naravnost želel, da bi zmogla dovolj spodobnosti in sama odšla. Brž ko je nisem več tako strastno ljubil, sem jo skoraj mrzil, in ker je sprevrženost vsrkala vse najino sovraštvo, se je sprevrgla v hudobijo.
(str. 77)