Ko spregovorijo ptice : spomini na otroštvo na Jazbin Vrhu, mojem Prijaznem Vrhu

Žanrkratka zgodba
Narodnostslovenska literatura
Kraj in leto izidaŠentjur, 2008
Založba
Ključne besede Kmečko življenje, Kozjansko, Narava, Revščina
Število strani

162

Čas branja

Dejanski čas branja je lahko krajši ali daljši, odvisno od individualne hitrosti branja in drugih bralnih navad ter glede na literarno zvrst, žanr in druge posebnosti knjig.

5-6 ur

Knjiga še ni na vašem bralnem seznamu.

Vesela
Žalostna
Zabavna
Resna
Prijetna
Stresna
Predvidljiva
Nepredvidljiva
Domišljijska
Prizemljena
Čudovita
Neokusna
Nenasilna
Nasilna
Optimistična
Črnogleda
Neerotična
Erotična
Običajna
Neobičajna
Lahkotna
Zahtevna
Poglej vse

Zgodba idile v osrčju narave, sredi kozjanskih hribov, davno minulih dni.

Marija Plemenitaš, dolgoletna šentjurska literarna ustvarjalka, v knjigi Ko spregovorijo ptice predstavi svoje zgodnje otroštvo, ki ga je preživela v naravni idili kozjanskih hribov. Avtorica je bila rojena leta 1947, v času povojne krize. Revščina je bila v ruralnem kozjanskem okolju huda. Starša sta jo zato poslala v skrbništvo na Jazbin Vrh – na domačijo dedka in babice, ki nista trpela pomanjkanja. V knjigi so opisane prigode in pripetljaji iz drobcene deklice, ki je morala zgodaj zapustiti dom svojih staršev, a je našla novega med ljubečimi, prijaznimi ljudmi na dedkovi domačiji. Skozi kratke zgodbe so predstavljeni dogodki od prihoda na Jazbin Vrh – Prijazni Vrh, do vrnitve v dom staršev. Slog pisanja Marije Plemenitaš je slikovit, jezik je bogat z narečnimi izrazi. Bralcu pričara sliko naravne idile skozi oči iskrenega, radovednega dekletca. Bralec si skoraj sam zaželi, da bi imel priložnost izkusiti življenje sredi naravne idile, odmaknjeno od hitrega tempa dandanašnjega življenja. Zgodbe vzbudijo občutek nostalgije, hkrati pa omogočajo vpogled v način kmečkega življenja in jezik, ki sta dandanes že izginila.

»Ah, ti moj otrok,« je vzdihnil stric, »jaz sem se tukaj v naravi rodil, zrasel med travami, cvetlicami, drevesi in živalmi v fanta in si želim vse življenje ostati tukaj. Zato pa se moram znati pogovarjati z vsem, kar me obdaja. Te prelepe govorice pa se sčasoma naučiš, če znaš prisluhniti naravi. Tudi ti se je boš kmalu naučila. Ne samo sove, čuki in srake, vsaka ptica govori po svoje, ko spregovorijo ptice, začuti človek v sebi radost, veselje, hrepenenje, otožnost, vznemirjenost, bolečino in strah. (Str. 99)

Citati

(0)
Trenutno še ni dodanih citatov iz knjige Ko spregovorijo ptice : spomini na otroštvo na Jazbin Vrhu, mojem Prijaznem Vrhu.

Kritike

(0)
Knjiga še nima dodanih kritik.

Komentarji

(0)

Napiši komentar

Ogledi: 32
Komentarji: 0
Število ocen: 0
Želi prebrati: 0
Trenutno bere: 0
Je prebralo: 0

Dela avtorja