Kekec štiri

Marko Radmilovič si je zadal zahteven izziv in se lotil tretje knjižne obdelave likov, krajev in dogodkov ljudskega izročila, v kateri mladim bralcem ponudi povsem novo zgodbo o Kekcu. Roman je sicer zamišljen kot mladinsko branje, a bo brez dvoma pritegnil tudi odrasle in starejše bralce.
V uvodu spoznamo ostarelega brezdomca, ki v mrzli zimi berači pred gostilno »Pri skopuhu«. Ko začne klicati Mojco, postane jasno, da gre za glavnega junaka – Kekca. V prvem poglavju roman zares začne odstirati zgodbo. Spoznamo najstniškega Kekca ter njegova prijatelja Mojco in Rožleta, tri pastirje, ki poletne mesece skupaj preživljajo na planini, kjer pasejo živino in se ukvarjajo s sirarstvom. Kekec služi pri gospodarju, Mojčinem očetu, ob strani pa mu stoji zvesti pes Volkec.
V romanu nastopajo tudi vsi prepoznavni junaki Kekčevih zgodb, vendar so njihove vloge tokrat drugačne, bolj kompleksne in polne drobnih presenečenj, ki se razkrivajo sproti. Kmalu spoznamo Kosabrina in Prisanka ter z njima filozofijo služenja Enosti. S Prisankovo smrtjo se za Kosabrina začne napeto dogajanje, tudi polno sramu: kako priti nazaj do ukradene knjige urokov, imenovane Kolmanov žegen, in kakšen je pomen zlatih amuletov?
Avtor ne pozabi niti na Bedanca in Pehto, ki postaneta pomembna zaveznika Kekca ter odločilno vplivata na potek dogodivščine. Ko fužinarji zavohajo priložnost za dobiček in se izkaže, da se v gorah skriva zlata žila, se človeška požrešnost pokaže v vsej svoji veličini – takrat tudi življenje ni nič več vredno. Kekec se bori za naravo in njen obstoj, hkrati pa srečuje pravljična bitja (Zlatoroga, zmaja, vešče, vile …) in živali, ki mu stopijo ob stran.
Nenehne naloge in preizkušnje skrbijo za pustolovsko in napeto branje, zanimivi pa so tudi odnosi in povezave med brati. Ob koncu romana se razjasni tudi, zakaj Kekec četrti. Gre za izjemno pripoved, ki presega okvir mladinskega romana ter ponudi bogato, napeto in večplastno bralno izkušnjo.