Kar ni pekel : roman

Italijanski pisatelj D᾽Avenia je profesor književnosti, rojen v Palermu. S tretjim romanom Kar ni pekel, prevedenim v slovenščino, postavlja v osredje ljubezen do besed, poezije in realistično sliko okolja, iz katerega izhaja.
V osredju dogajanja je Federico, sedemnajstletni fant, ki ima v srcu vse polno vprašanj, na katera življenje še ni odgovorilo. Sanja, da bo nekoč pesnik. Šole je konec. Pred njim se odpira poletje, ki je omamno in skrivnostno. Kakor njegovo mesto Palermo.
Medtem ko se pripravlja na odhod v Oxford, kjer naj bi opravil počitniški tečaj angleščine, ga don Pino, duhovnik in profesor religije na njegovi gimnaziji, povabi, naj mu pride pred odhodom v Anglijo pomagat pri delu z otroki v revno četrt tega mesta.
Palermo skriva v sebi dva obraza. Ko Federico prečka železniški prehod, ki ločuje četrt Brancaccio od ostalega dela mesta, se ne zaveda, da se je v tem trenutku zanj začelo novo življenje. Tisto pravo. Zvečer se domov vrne brez kolesa, s prebito ustnico in z občutkom, da je odkril popolnoma neznano resničnost. Le-ta pa se v trenutku se vanj “zaleti” od blizu. To je prepleten klobčič ulic in uličic, ki jih nadzorujejo ljudje z vzdevki, kot so Lovec, Turek, Mati narava.
Lovec in njegovi vedo, da je tisto, kar ukaže Cosa Nostra (Mafia-tajna italijanska organizacija), treba narediti. Tudi ubiti človeka. Če si njegova roka, si pripravljen zanjo biti tih in nabrušen meč.
Toda na teh ulicah živijo tudi Francesco, Maria, Dario, Serena, Totň in še mnogo drugih, ki se niso odpovedali upanju v drugačno življenje. Vsak koprni po nečem. Po pravičnosti. Po priznanju. Po srečnem življenju zase. Za svoje otroke. Po življenju, v katerem bi lahko poleteli tako daleč kot žoga na improviziranem nogometnem igrišču. Vsak od njih, nas, je varuh tistega, ki je zraven njega: naj bo to sorodnik, prijatelj, sodelavec, sosed. Je zaupan drugemu in vsi so zaupani nam. Šibka vsemogočnost Boga ne more ničesar storiti brez človeka.
Lucia v tem peklu nosi svetlobo s predstavo Mladega Orlanda, ki jo ustvarja s temi otroci. V njej je pogum, da gleda v svet s svetlobo v očeh in noče pobegniti drugam: možne spremembe so v rokah tistih, ki si upajo odpirati obzorja tam, kjer vladata zgolj nasilje in beda. V njej ugleda Federico tisto, ki jo išče v svojih pesniških sanjarijah. Nosi ji Petratrco. V njej vidi svojo Lauro. Besede so kot sidra. Služijo zato, da pritrdijo stvari.
Skozi celotno zgodbo je prisotna grožnja zla, ki ruši prizadevanja skupnosti, da ustvarijo to, kar manjka Brancacciu: kanalizacijo, srednjo šolo, park. Odbor, v katerega so pritegnili osebe, ki so se bile pripravljene udejstvovati, priti do politike, premagati mafijo, s svojimi pismi so prišli celo do predsednika republike, doživlja tiho in glasno grožnjo v obliki napadov, požigov, posilstev, umorov …
V predgovoru zapisano, da je roman domišljijsko delo, vendarle sovpada z glavnim protagonistom Pinom Puglesijem, ki je bil 15. septembra 1993 umorjen v Brancacciu. S tem dejanjem je Mafija udejanjila svojo moč nad Cerkvijo.
Odgovor pride skozi Ljubezen in povezanost tistih, ki ostajajo. In Bivajo dalje.