Mesto tatov

“Hočete, da vam najdeva jajca?”
“Ducat,” je rekel. “Potrebuje jih sicer samo deset, ampak se lahko kakšno razbije, kakšno pa je lahko gnilo.” Opazil je najino zmedenost in nama naklonil enega svojih čudovitih nasmehov ter naju tako močno prijel za rame, da sem se moral vzravnati. “Moji možje pravijo, da v Leningradu ni jajc, ampak sem prepričan, da je v Leningradu celo zdaj čisto vse, le da potrebujeva prave tipe, da bi to našli. Dva tatiča.”
“Nisva tatiča,” je pravičniško rekel Kolja in se zastrmel v polkovnikove oči. Najraje bi ga udaril. Po vseh pravilih bi morala zdaj biti že mrtva in zmrznjena ter vržena na sani s preostalim izkupičkom dnevnih trupel. Pa sva bila pomiloščena. V zameno za preprosto nalogo so nama bili pripravljeni vrniti življenji. Nenavadno nalogo, morda, vendar dovolj preprosto. In zdaj bo Kolja vse pokvaril – prav prosi za metek, kar je slabo, ampak prosi tudi za mojega, kar je še veliko slabše. (Str. 47)