Kamp

K običajnemu poletju v hrvaškem nudističnem kampu sodi bolj ali manj pestra paleta dogodkov, ki skrbijo za vznemirjenje in možnosti za pašnjo radovednosti med dolgoletnimi pavšalisti. Pred dopustniškim mirom jih lahko reši že prihod novih gostov, nepoučenih o kamp kulturi in temu, kje jim je mesto v njihovi hierarhiji. Slovenske družine se povezujejo in družijo med seboj ter si, kadar v bližini ravno ni Nizozemcev ali Nemcev, izmenično hodijo na živce. V središču dogajanja je nekaj slovenskih pavšalistov, to sta sestri knjižničarki Marjeta in Darja, med seboj različni, kot so lahko sestre, zakonski par oblastne Vere in priljudnega Borisa ter nenavadna dvojica matere in hčere, Ane in Ive, ki sta izgubili moža oz. očeta. Bližina naravi tukaj pomeni tudi bližino ljudem in ni za nežne ali vase zazrte duše. Soseda bo opazila, kdaj srkneš jutranjo kavo in se skušala vriniti na pogovor, sosedov otrok te bo v času redukcije videl uporabljati vodo za spiranje morske soli, sosed pa bo na vsak način skušal pri čem pomagati, dokler njegovo vtikanje ne povzroči škode.

Alenka Vesenjak v prvencu vse to popisuje brez grenkobe, z duhovito radovednostjo – vsem dobro znane človeške muhe so v takšnih mikrokozmosih toliko bolj očitne. Hkrati roman ne ostaja le na površju, upa se spustiti tudi v resnejše in intimnejše tone, nenazadnje pa se zaveda, da so ljudje drug drugemu lahko tudi v oporo in ne le pekel. Avtorici, ki sicer deluje kot kulturna novinarka, jezik predstavlja domače orodje in zna z veliko berljivostjo odlično ubesediti pogovorne registre kampistov, ljudem in dogodkom pa vdahniti karakter.