Jaz vem : joj, kako boli!
Žanr | pravljica |
Narodnost | slovenska književnost |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2021 |
Založba | Chiara |
Prevod |
Dana Terzić |
Ključne besede | živali v otroškem leposlovju, Empatija, Pomoč, Bolečina, Nasveti, Gozdne živali, Ježi, Trpljenje |
JAZ VEM
Pametni nasveti letijo z vseh strani neba kot strele z jasnega in namesto da bi Brinku olajšale življenje, ga potiskajo v še večjo nesrečo in žalost, dokler ne pristane na dnu.
Pride Lučka in “Njegove veke se mehko zaprejo in usta se mu razlezejo v nasmešek, ko utone v sladek sen.” (str. 24).
Dr. Manca Košir je v spremni besedi zapisala: “Knjižico JAZ VEM bi veljalo imeti v predalu z zdravili in jo prebirati ob vseh boleznih duše in telesa, v svojih torbah bi jo morali nositi prostovoljci v hospicu, v bolnišnicah in domovih za ostarele, vzgojiteljice in učitelji naj jo dobijo hkrati z diplomo…” (str. 29).
Jasna in Dana, svetli in topli imeni, avtorici knjižice na nevsiljiv način podajata težko izkušnjo.
Pa pride mimo mlada srnica in čeprav izpod praproti kukajo le trije ježkovi krempeljci, srnica Lučka zasluti, da nekaj ni v redu. Previdno se približa, s smrčkom odgrne list in zagleda Brinka, zvitega v bolečinah. Tiho, spoštljivo postoji pred bodičasto kepico. “A te hudo boli?” sočutno vpraša. Previdno leže k ježku, ga nežno, nežno objame in položi svoj smrček čisto blizu njegovega. Diha z njim mirno, spokojno, ježkov utrip se umiri in obe srci zdaj bijeta enakomerno in sproščeno.
str.28