| Žanr | družinski roman (tudi rodbinski) |
| Narodnost | nemška literatura |
| Kraj in leto izida | Ljubljana, 2020 |
| Založba | Družina |
| Prevod |
Ana Jasmina Oseban |
| Ključne besede | Druga svetovna vojna, Družinski odnosi, Družinsko življenje, Izguba otroka, Krivda, Sram, Starši |
Hans-Ulrich Treichel je roman Izgubljenec napisal glede na lastno izkušnjo. Njegovi starši so med drugo svetovno vojno z dojenčkom, njegovim starejšim bratom, v koloniji nemških beguncev in pregnancev iz Vzhodne Prusije bežali pred prodirajočo Rdečo Armado. Zaustavili so jih ruski vojaki in v kaosu in strahu za preživetje za vedno izgubili svojega prvorojenca. Ne gre pa samo za preprost ranjene družinske zgodbe. V romanu Izgubljenec je zgodba sicer podobna, ne pa enaka. Pripoveduje jo po vojni rojeni drugi sin edinec. Njegova mama in oče sta med pobegom iz vzhodne Evrope pred rusko vojsko v zadnjem letu druge svetovne vojne zaradi spleta nesrečnih okoliščin izgubila prvorojenca. Po vojni sicer zaživijo novo življenje in se tolažijo s finančno uspešnostjo. Z leti pa izgubljeni otrok vedno bolj obseda majhno družino. Starša imata eno in edino željo. Najti izgubljenega sina Arnolda. Lotita se iskanja, iskanje obrodi sinove, treba pa je dokazati, da je najdenec 2307 res njun izgubljeni sin. V silni obsedenosti z njim in iskanjem pa pozabita, da ob njima živi še en sin. Nikoli ga nista opazila, nikoli si zanj nista vzela časa. In vse, kar pozna, sta občutka krivde in sramu. Kot je spoznal sam, je bila njemu namenjena le stranska vloga v družini, izgubljenemu bratu pa glavna. Težko je, če živimo v preteklosti in ne v sedanjem trenutku. Ker vse, kar bi morali zaznati, s čimer bi se morali ukvarjati v sedanjem trenutku, zanemarimo. In življenje gre mimo nas. Če ni iz danega trenutka skušali potegniti čim več in znati dati svojo ljubezen tudi drugim okoli nas, bi bilo življenje veliko lažje in znosnejše za vse. Tudi, če je za nami težka preteklost. Ali je družina izgubljenega sina našla, izveste v knjigi. Več kot očitno pa je, da sta starša, nekje na poti življenja, izgubila dva sinova. Ko otroci odrastejo, pa ni več poti nazaj. Ali je bilo vredno živeti v preteklosti in izgubiti še drugega otroka?
Objavljeno: 23.05.2021 18:04:57
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:45:23
“Mama se je obrnila k meni, me pogledala s pordelimi očmi in rekla, da je gospod Rudolph človek, ki ji je najbližji, in da ji v težkih časih nihče ni pomagal toliko kot on. Razen tega jo je že dolgo nazaj zaprosil. Ni mu še odgovorila, je rekla mama, ampak ga bo zavrnila, čeprav bi rada sprejela. Potem se je spet obrnila naprej in začutil sem, da potrebuje nekoga, ki bi jo potolažil. Hudo mi je bilo zanjo, vendar je nisem mogel potolažiti. Naj jo kar Arnold tolaži, sem si mislil, ali pa najdenec 2307 ali Heinrich ali mesar. In še preden se mi je v mislih pokazala podoba matere v intimni zaupnosti z mojim izgubljenim bratom, ki se je kot po čudežu potrojil, sta me že navdala krivda in sram, ki sem ju občutil vedno, kadar je bila mama žalostna, in ki sta mi onemogočala, da bi mami pokazal vsaj trohico bližine. Medtem je gospod Rudolph natankal in se spet usedel za volan.” (str. 100)
