| Žanr | biografski roman |
| Narodnost | hrvaška literatura |
| Kraj in leto izida | Ljubljana, 2008 |
| Založba | V. B. Z. |
| Prevod |
Sonja Polanc |
| Ključne besede | 20. stoletje, bolečina, Pogum, Umetnost, Žalost |
Knjiga Frida ali O bolečini Slavenke Drakulić nas popelje v zadnje dni življenja slikarke Fride Kahlo, katere usodo so zaznamovale posledice v otroštvu prebolele paralize in v mladosti prestane prometne nesreče. Avtorica se ne ustavi le pri biografskih dejstvih, temveč z občutljivim, skoraj intimnim jezikom odpira Fridine misli, spomine in občutja. Skozi kratke, a izrazito čustvene prizore nam približa Fridino notranjost: njen humor, uporniško držo, ljubezen do Diega Rivere, pa tudi osamljenost, dvome in strah pred minljivostjo.
Slavenka Drakulić je ena najprepoznavnejših hrvaških pisateljic in esejistk, znana po svojem lucidnem, občutljivem in hkrati izjemno pronicljivem opazovanju družbe, identitete in telesnosti. Njeno pisanje pogosto prepleta osebno in politično, intimno in družbeno, pri čemer se osredotoča predvsem na izkušnjo žensk, njihovih teles, travm, hrepenenj in zgodovinskih bremen.
Roman odpira tudi širša vprašanja: kako trpljenje oblikuje človekovo ustvarjalnost? Je umetnost način preživetja, pobeg ali upor? In ali je mogoče bolečino preobraziti v nekaj univerzalnega, kar presega posameznikovo izkušnjo?
Gre za knjigo, ki ni samo portret slavne umetnice, temveč tudi razmislek o človeški ranljivosti, pogumu in ustvarjalnosti. Če iščete delo, ki vas bo ganilo, spodbudilo k razmišljanju in vam približalo Frido Kahlo na povsem drugačen način, je to prava knjiga za vas.
Objavljeno: 13.11.2025 12:44:54
Zadnja sprememba: 13.11.2025 14:16:52
Dnevna svetloba je postajala čedalje močnejša. Včasih se je bala teme, zdaj pa jo je motila navzočnost svetlobe, ostro zamejene ploskve, izginotje senc. Ali morda nedvoumnost vidnega sveta. Sončna jutra so se ji zdela še posebej kruta, način, kako je dan požiral poslednje ostanke noči po sobnih vogalih. Ni se imela več kam skriti. Od beline sten so jo zabolele oči. Bela, kot beline v njenem spominu. Te drobtinice spomina so zadnji drobci moje zavesti, mene, je premišljala Frida. Tudi ti bodo poniknili, od svetlobe bo moj spomin pobledel, kakor fotografije, potopljene v napačno kemikalijo.
(str. 87)
in nato