| Žanr | mladinski roman |
| Narodnost | španska literatura |
| Kraj in leto izida | Medvode, 2025 |
| Založba | Malinc |
| Zbirka |
Erik Vogler |
| Prevod |
Veronika Rot |
| Ključne besede | paranormalno, Raziskovanje, Serijski umori, Vampirji |
Šesta pustolovščina Erika Voglerja se začne v sproščenem vzdušju in v veselem pričakovanju praznovanja Erikovega šestnajstega rojstnega dne. Erik je prepričan, da je s svojimi paranormalnimi in izjemnimi detektivskimi sposobnostmi preprečil umor. Po telefonu se je slišal s svojo ljubeznijo, prelestno Cloé in brezskrbno uživa doma ob svoji dnevni rutini v razkošnem stanovanju ali v priljubljeni kavarnici v Bremnu. Potem pa ga na poti k psihologinji v dvigalu napadejo in skoraj zadavijo in pri tem v žep spustijo šahovsko figuro belega kralja. Kdo mu spet streže po življenju? Kdaj se bo nočna mora končala? Erik je prestrašen. Vda se v usodo in sprejme povabilo na rojstnodnevno zabavo, ki mu jo pripravljajo starši osovraženega Alberta Zimmerja. Skupaj z očetom, babi Berto in dvema policistoma za osebno varstvo odpotuje na podeželje, kjer bo v miru počakal, da policija identificira in ulovi še ostale člane zločinske združbe, ki preprodaja človeške organe. Ampak v razkošni vili, zgrajeni na ruševinah nekdanjega samostana, nič ni tako, kot bi moralo biti in nova videnja Erika prepričajo, da je hiša zakleta.
Zgodba je na trenutke srhljiva, polna preobratov in zabavnih nezgod v katere se sumničavi Erik vedno znova zapleta, ko s strahom odkriva, da ima morilce, ki si ga s kirurško natančnostjo prizadevajo odstraniti, precej bližje kot si je sprva predstavljal.
Avtorica serije zgodb o Eriku Voglerju je Beatriz Oséz, novinarka in učiteljica jezika in književnosti, ki je za svoje ustvarjanje prejela številne prestižne literarne nagrade. Knjiga je v slovenskem prevodu izšla pri založbi Malinc in je oblikovana v skladu s priporočili za bralce z disleksijo.
Objavljeno: 08.09.2025 12:56:35
Zadnja sprememba: 08.09.2025 13:04:46
“Pojma nimam, kaj bi ta šahovska figurica lahko pomenila, Vogler.”
“Bi lahko šlo za kakega Adlerjevega sorodnika?” mu je fant namignil. “Kakega norega nečaka, psihopatskega sina, ali …”
“Adler nima otrok,” ga je prekinil policist. “Lahko bi šlo za nečaka ali pa za kakega oboževalca. V vsakem primeru bi bilo treba preiskavo začeti na osnovi telesnega opisa domnevnega morilca.”
“Prav nič “domnevnega”,” ga je razdraženo popravil Erik. “Sreča ali pa naključje sta botrovala temu, da sem sploh živ ušel pošasti.”
“Sreča ali pa nesreča,” si je makiavelistično mislil Hertz.
“Se spomniš, kakšen je bil dotični osebek?” ga je vprašal, trudeč se, da bi se izpraševanje osredotočilo na bistveno.
“Seveda,” je odgovoril Erik. “Imate snemalnik pripravljen?”
Hertz je nejevoljno nasršil svoje košate obrvi. Le tega mu je manjkalo, da bi mu ta pametnjakarski domišljavec dajal lekcije, kako mora opravljati svoje delo. Pritisnil je na tipko za snemanje, ne da bi se zmenil za šušljanje svojih kolegov. Vogler se je odhrkal in začel opisovati:
“Bil je mlad, imel je modre oči in bledo polt, raven in podolgovat nos, tanke in redke obrvi, tanke ustnice, neštrlečo brado. Po mojih izračunih je bil visok meter in triinosemdeset centimetrov. Imel je naravno svetle lase, stopničasto postrižene, nekoliko predolge za moj okus, čeprav lepo negovane in segajoče približno do ramen. Kar se tiče teže, je bil koščen, videle so se mu ličnice. Pravzaprav so bile zelo izrazite. Dejansko je bil njegov obraz nekoliko mrliški,” je na glas razmišljal ter pri tem gladil držalo svoje palice. “njegovi zobje so bili pretirano beli, kot da bi si jih v zadnjih mesecih dal pobeliti.”
Trojica policistov se je spogledala med seboj, saj niso mogli verjeti svojim ušesom.
“Starost?” je vprašal Hertz.
“Rekel bi, da ne več kot osemindvajset let. Ni imel brade, niti sledu o brkih, bradici, ali strnišču. Uporabljal je hranilno kremo francoske znamke. Dal bi roko v ogenj, da Gouttes de lumière. Ni imel brazgotin in tudi ne sledi aken na obrazu, nobenega materinega znamenja, nobene bradavice. Nosil je siv plašč iz pomladanske kolekcije znamke Zucchi, obute pa je imel lombartinke iz kolekcije Venezia. Med davljenjem je uporabil usnjene rokavice, ki so se ujemale s plaščem.” Pri teh besedah je vzdihnil, da bi si pregnal to misel iz glave, nato pa dodal: “Ne vem, tako živčen sem, da se ne morem spomniti nobene druge podrobnosti. Bo zadostovalo?”
(str. 42)
in nato