| Žanr | mladinski roman |
| Narodnost | španska literatura |
| Kraj in leto izida | Medvode, 2025 |
| Založba | Malinc |
| Zbirka |
Erik Vogler |
| Prevod |
Veronika Rot |
| Ključne besede | paranormalno, Raziskovanje, Umori |
V novem delu srhljivih dogodivščin Erik Vogler raziskuje krvavo pot umorov najstnikov, ki jih morilec pušča za seboj brez krvi in srca. Kmalu po vselitvi v novo luksuzno mansardno stanovanje, kamor se preseli skupaj z očetom in svojo babico, da bi malo pozabil na moreče nedavne dogodivščine na gradu La Rose Rouge, Erik sanja grozljive sanje o mrtvem rdečelasem dekletu, ki napol zakopana leži v gozdu. Ker se v novem stanovanju počuti osamljenega in odrinjenega, se sam poda na tvegano raziskovanje umorov, hkrati pa začne preiskovati skrivnost, ki jo ima njegov najhujši sovražnik in tekmec v naklonjenosti pri babici Berti, Albert Zimmer. Sanjske podobe umora ga počasi pripeljejo v strašno morilčevo gnezdo, kjer se mora spopasti s svojimi najhujšimi strahovi.
Zgodba je napeta, srhljiva, polna preobratov in bralca drži v negotovosti vse do bridkega konca. Zato je odličen roman za tiste mlade bralce, ki radi posežejo po strašljivih in napetih zgodbah.
Avtorica serije zgodb o Eriku Voglerju je Beatriz Oséz, ki je za svoje ustvarjanje prejela številne prestižne literarne nagrade. Knjiga je izšla v slovenskem prevodu pri založbi Malinc in je oblikovana v skladu s priporočili za bralce z disleksijo.
Objavljeno: 08.09.2025 09:07:48
Zadnja sprememba: 08.09.2025 09:07:47
Ko je prišel do dna stopnic, so se njegove najhujše slutnje potrdile. Pred njm se je odpiral tunel iz njegove nočne more, vlažen in ozek. Predstavljal si je, kako se iz nič pojavi Cloé in v dlaneh drži krvaveče srce rdečelasega dekleta. To grozljivo podobo si je poskušal izbiti iz misli.
Vogler je z vsakim korakom težje dihal, bil je tik na tem, da podleže napadu klavstrofobije. Kapljice znoja so mu drsele po čelu in potem je na svoji desni strani zagledal vrata, Omahoval je, saj ni vedel, kaj naj naredi, nato pa je po njih potrkal s členki, kot bi trkal po vratih hotelskega apartmaja.
“Je kdo tam?” je plašno vprašal.
Nobenega odgovora.
“Je kdo tam?” je ponovil in močneje potolkel po vratih.
Še preden je do konca izgovoril vprašanje, ga je kričanje nekega dekleta tako prestrašilo, da je skoraj otrdel kot paraliziran.
(str. 124)
in nato