Baumgartner

Baumgartner je zadnji roman ameriškega pisatelja Paula Austerja (1947–2024). Pisatelj je zaslovel z Newyorško trilogijo, v kateri se je s postmodernističnimi prijemi poigraval z žanrom kriminalke; v slovenščini pa lahko poleg Trilogije in Baumgartnerja beremo tudi njegove romane Brooklynske norosti, Orakeljska noč, Knjiga iluzij in Leviatan.

Osrednji lik v romanu je Sy Baumgartner, 70-letni profesor filozofije, ki se po desetletju vdovstva spopada z žalovanjem, staranjem in iskanjem smisla v vsakdanjih dogodkih. Že na začetku romana so prikazane tegobe, s katerimi se spopada starajoči se profesor; ob kuhanju jajc se opeče, pozabi poklicati sestro, ob spustu v klet mu na stopnicah spodrsne … Situacije so na meji med tragičnim in komičnim, Baumgartner se zaveda svoje nerodnosti in intelektualne oddaljenosti od praktičnega sveta, kar pogosto tudi komentira na duhovit način, s svojo nespretnostjo pri vsakdanjih opravilih pa se bralcu kar nekoliko prikupi. Takšni humorni elementi v nadaljevanju romana nekoliko izzvenijo.

Baumgartner je skozi roman vselej razpet med sedanjostjo in preteklostjo, ki se je spominja tudi s pomočjo ženinih rokopisov. Žalovanje in spomini na pokojno ljubljeno Anno še desetletje po tragičnem dogodku obvladujejo njegovo življenje, rokopisi, ki jih Baumgartner ponovno prebira, so ostanki časa, ki je že minil, sprožajo pa misli, čustva in vprašanja, ki se odvijajo v sedanjosti. Med pisanjem esejev, pregledovanjem ženinih rokopisov in pesmi ter razmišljanjem o preteklosti, kjer protagonist kdaj podvomi o avtentičnosti lastnega spomina, poskusi tudi srečo z novo ljubeznijo. Zdi se, da Baumgartner proti koncu romana – ki je precej odprt za interpretacijo – le najde neko stanje umirjenosti in sprejemanja, po prejetem pismu študentke, ki želi napisati disertacijo o pesniškem opusu njegove žene, celo neko že pozabljeno navdušenje.

Auster se je v svojih prejšnjih romanih rad poigraval z različnimi postmodernističnimi triki, v Baumgartnerju pa se je od tega malce oddaljil. Sicer so v romanu prisotni nekateri postopki, ki so značilni za postmodernistična besedila (npr. ‘najdeni’ rokopisi – v enem teh je pripovedovalec poimenovan celo kot ‘Auster’, mešanje fikcije in resničnosti, zgodba v zgodbi, nezanesljiv spomin …), a so uporabljeni na drugačen način: tukaj ne gre za igro z bralcem, temveč raziskovanje žalovanja, minljivosti in identitete. Značilno postmodernistično vprašanje – ali lahko zaupam pripovedi – tu dobi drugo razsežnost: ali lahko zaupam samemu sebi, ko začnem izgubljati nadzor nad lastnim dojemanjem sveta?

Roman Baumgartner deluje kot primeren zaključek opusa enega najvidnejših sodobnih ameriških pisateljev. Ne gre za najbolj ambiciozen ali kompleksen roman, ne prinaša nič posebej novega ali drugačnega, ponuja pa miren in premišljen odziv na vprašanja, ki jih je Auster v svojih delih vseskozi odpiral. Namesto da bi odgovore iskal v igrah in razbitjih, jih avtor v tem delu najde v tišini in spoštovanju minulega. Primerno branje tako za tiste, ki še ne poznajo pisateljevega dela, kot za tiste, ki jih zanima še zadnje poglavje njegovega ustvarjalnega potovanja.