skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Apeirogon

Žanrdružbeni roman, družbenokritični roman, problemski roman
Narodnostirska literatura
Kraj in leto izidaLjubljana, 2026
Založba
Zbirka Literature sveta
Prevod Jernej Županič
Ključne besede Dialog z drugimi, Izguba otroka, Izraelci, Palestinci, Politične razmere
Število strani

644

Čas branja

Dejanski čas branja je lahko krajši ali daljši, odvisno od individualne hitrosti branja in drugih bralnih navad ter glede na literarno zvrst, žanr in druge posebnosti knjig.

21-22 ur

Knjiga še ni na vašem bralnem seznamu.

Vesela
Žalostna
Zabavna
Resna
Prijetna
Pretresljiva
Predvidljiva
Nepredvidljiva
Domišljijska
Prizemljena
Čudovita
Neokusna
Nenasilna
Nasilna
Optimistična
Črnogleda
Neerotična
Erotična
Običajna
Neobičajna
Lahkotna
Zahtevna
Poglej vse

»Onstran tega, kar je prav, in tega, kar je zmotno, je travnik; tam se dobiva.« (Rumi)

Apeirogon (iz. starogrške besede apeiron, ki pomeni brezkončnost in jo je kot metafizični pojem v 6. stol. pr. n. št. prvi uporabil Anaksimander kot oznako za počelo sveta, za katero je značilno, da zaradi svojega neprestanega gibanja izdvaja nasprotja, kar je osnova za nastanek posamičnih stvari), je matematični izraz za lik s števno neskončnim številom stranic, ki se kot celota približuje obliki kroga, a če povečamo katerikoli njegov delček, je ta še vedno videti kot ravna črta. Colum McCann (1965), ki velja za enega najvidnejših sodobnih irskih pisateljev, si je izraz izposodil, da bi na primeru zgodbe, ki jo v istoimenskem romanu tematizira, opozoril, kako je vse in smo vsi del ene Zgodbe (takšne, ki nas brezmejno presega in jo uprizarja prispodoba kroga oz. apeiron kot prapočelo), le-ta pa je obenem seštevek vseh posamičnih (ki so njen porojeni sestavni del in jih uprizarjajo posamične črte oz. linije). To dejstvo, ki se v romanu vzpostavlja kot intimno spoznanje, poskuša avtor uprizoriti tudi s tisoč in enim fragmentom, ki tvorijo pripovedno linijo, v kateri(h) odmevajo in se povezujejo stoletja in kontinenti, zgodovina in narava, umetnost in politika, posamezniki in nacije ter bolečina in upanje. Prispodoba števne neskončnosti je obenem prispodoba brezmejnega števila možnih situacij, mnenj in pogledov na zapleten položaj Izraela in Palestine.

V romanu, ki ga zaradi značilne gradnje in vsebinske pestrosti označujejo za hibridnega, avtor povezuje dejstva in fikcijo, zgodovino in sedanjost, besedo in fotografijo, medtem ko romaneskno srce tvorita resnični življenjski zgodbi Palestinca Bassama Aramina in Izraelca Ramija Elhanana, dveh očetov, ki sta zaradi političnega in vojaškega konflikta med ozemljema izgubila vsak svojo hčerko. Namesto sovraštva in maščevalnosti izbereta pogumnejšo pot – pot prijateljstva in miru ter postaneta neomajna glasnika dialoga.

Liričnost in globoka humanost, tako zelo značilni za McCannovo pisanje, se v vseh možnih razsežnostih vejeta tudi v tem romanu, polnem nežnih, vzvišenih sklicev in vzpodbudnih, optimističnih misli, z željo vzbuditi radikalno empatijo – ki je, v to je McCann prepričan, v realnosti dejansko možna, a le na način dialoga, deljenja osebnih zgodb in njihovega spoštljivega poslušanja in slišanja.

Mojstrsko literarno delo, ki prepričljivo presega postavljene, privzete in priučene meje sveta ter poziva k obuditvi resnične, obče človeškosti. Nadveličastno napisano.

Glej tudi:

Rami se je dostikrat počutil, kot bi se v njem prepiralo devet ali deset Izraelcev. Tisti, ki se ne more odločiti. Tisti, ki ga je sram. Tisti, ki je zaljubljen. Tisti, ki žaluje. Tisti, ki se navdušuje nad visoko tehnologijo cepelina. Tisti, ki ve, da cepelin opazuje. Tisti, ki opazuje opazovalce. Tisti, ki hoče, da ga opazujejo. Anarhist. Protestnik. Tisti, ki mu je že slabo od vsega, kar vidi.

Od življenja te kolobocije, tega, da je bil istočasno toliko različnih ljudi, se mu je vrtelo. Kaj naj reče svojima fantoma, ko bosta šla služit vojaški rok? Kaj naj reče Nurit, ko mu pokaže učbenike? Kaj naj reče Basamu, ko ga ustavijo na kontrolni točki? Kaj naj občuti, vsakokrat ko odpre časopis? Kaj naj si misli, ko na dan spomina zatulijo sirene? Kaj naj se sprašuje, ko gre mimo moškega s kefijo? Kaj naj občuti, ko se morata njegova sinova vkrcati na avtobus? Kaj naj si misli, ko taksist govori z naglasom? Kaj naj ga skrbi, ko se začnejo poročila? Kakšna nova grozodejstva se kažejo na obzorju? Kakšne sorte povračilo jih čaka? Kaj naj reče Smadar? Kako je biti mrtev, princeska? Mi lahko poveš? Bi mi bilo všeč?

(str. 55)

Citati

(0)
Trenutno še ni dodanih citatov iz knjige Apeirogon.

Kritike

(0)
Knjiga še nima dodanih kritik.

Komentarji

(0)

Napiši komentar

Ogledi: 46
Komentarji: 0
Število ocen: 0
Želi prebrati: 0
Trenutno bere: 0
Je prebralo: 0

Dela avtorja