Abonma za poezijo

“Knjiga, ki ni vredna, da jo večkrat vzameš v roke, sploh ni vredna, da jo prvič prebereš.” Tako se glasi eden izmed stavko v prvem eseju najnovejše knjige pesnice, literarne zgodovinarke, knjigarke, urednice literarnih oddaj na radiu in še marsikaj, Mete Kušar. Med množico, ki dandanes že kar preveč vsiljivo skuša uveljavljati svoj pesniški glas, ne ravno prepoznavna. A je avtorica petih pesniških zbirk, prejemnica Veronikine nagrade in nagrade Čaša nesmrtnosti, avtorica zbirke esejev Kaj je poetično ali ura ilegale ter avtorica 24 intervjujev, ki jih je v knjižni obliki pod naslovom Intervju leta 2009 izdala Slovenska Matica. V njih se avtorica skozi svoje izkušnje Jungove psihoanalize pogovarja z razgledanimi slovenskimi javnimi osebnostmi, pesniki, pisatelji, novinarji, arhitekti, psihiatri … Za zbirko esejev Kaj je poetično ali ura ilegale je leta 2012 prejela Rožančevo nagrado.

Zbirka esejev Abonma za poezijo vsebuje štiri eseje, katerih motiviko je mogoče najti že v zgoraj omenjeni zbirki. V prvem z naslovom Recepti iz moje garaže preizprašuje pomen knjig in branja. Iz svojega življenja izlušči drobce in jih poveže s trenutnim razpoloženjem, ko se v ledeno mrzli garaži odloča, kaj od lastne pisne in druge ostaline bi ohranila in kaj zavrgla. Ob tem mimogrede navrže še drobce iz poezije kakšnega pozabljenega pesnika, slovenskega in tujega. Drugi esej je hommage Janezu Ovscu, dandanes skorajda neznanemu pesniku, ki pa se je po avtoričinih izkušnjah in razumevanju s svojim opusom približal danes veliko bolj cenjenim mističnim pesnikom kot so Tagore, Rumi ali Gibran Khalil. Da imamo tudi Slovenci pesnika takšnega kova, danes praktično ne ve nihče več. Tretji esej je prav tako hommage, tokrat pesniku Tomažu Šalamunu. Avtorica skuša na podlagi nekaj njegovih pesmi današnjemu bralcu posredovati notranjo strukturo Šalamunove lirike in iz nje izluščiti tisto, kar je pesnik v danem trenutku hotel povedati. Pa je ostal nerazumljen takrat kot je še tudi danes. V zadnjem eseju, po katerem je dobila naslov zbirka, se posveti še Srečku Kosovelu, za katerega je že splošno znano, da ga v tujini bolje razumejo kot pa njegovi rojaki. Zaključi ga z “apelom”, ob katerem se v današnjem času lahko le trpko nasmehneš. Morda pa se bo kdaj zgodilo tudi kaj takšnega!?

Zbirka ni knjiga branja “na dušek”. Je knjiga, ki jo je treba večkrat vzeti v roke, listati po njej, se ustaviti ob tem ali onem odstavku. Je knjiga za tihe in samotne trenutke, ko človek išče podobe, ki bi bile drugačne od vsakdanjega besedičenja. Nekaj utrinkov sem zato nanizala v zavihku “Citati” v pričujoči anotaciji. Vsi so iz četrtega eseja.