Katera domovina je torej to? Dobro jo poznaš: to je seveda domovina knjig. Tistih, ki smo jih prebrali in so nam bile všeč, tistih, ki smo jih prebrali, a se jih sramujemo, tistih, ki si jih želimo napisati, tistih obrobnih, na katere smo pozabili in ne vemo več, ali smo jih sploh kdaj odprli, tistih, za katere se pretvarjamo, da smo jih prebrali, tistih, ki jih ne bomo nikoli prebrali, a se od njih za nič na svetu nismo pripravljeni ločiti, tistih, ki v noči potrpežljivo čakajo, da pride čas, ko jih bomo vzeli v roke in hlastno brali vse do zaslepljujočega svita prebujajočega se dneva. Tako je, sem si rekla, tako je: postala bom državljanka te dežele in temu kraljestvu, kraljestvu knjižnice, bom prisegla večno zvestobo.
Gordy mi je dal knjigo nekega ruskega tipsona, imenovanega Tolstoj, ki je napisal: "Vse srečne družine so si podobne, vsaka nesrečna družina pa je nesrečna po svoje." No, nerad polemiziram z ruskim genialcem, ampak Tolstoj ni vedel ničesar o Indijancih. In ni vedel, da so vse indijanske družine nesrečne iz enakega razloga: te zajebane pijače.
"Bogokletno je pomislila, da je skoraj vseeno, ali bo fant ostal živ ali umrl. Vse bo še naprej skoraj enako. Globoka žalost, morda zagrenjeno obžalovanje, ljubeči spomini, nato bo življenje teklo naprej in vse troje bo vse manj pomembno, ker se bodo tisti, ki si ga ljubili, postarali in pomrli, nazadnje pa ne bo pomenilo sploh nič več. Verstva, etični sistemi, tudi njen, če jih gledaš zelo od daleč, so kot vrhovi strjene gorske verige, noben opazno višji, pomembnejši, resničejši od drugih. Kaj naj bi odločalo?"
"Koristi otrok, njihova dobrobit, to sta socialni kategoriji. Noben otrok ni otrok. Mislila je, da se njena odgovornost konča pri zidovih sodne dvorane. Toda kako bi se mogla? Prišel jo je iskat, želel tisto, kar želi vsak človek in kar lahko dajejo le nedogmatični ljudje, ne nekaj nadnaravnega. Smisel."
in nato