Rada bi vam povedala, da so vaš trud, čas,
znanje in energija, porabljeni za moje reševanje,
tudi meni navdih, da se trudim še naprej.
Še posebno pri dolgočasnih vajah. Kdor me je
spremljal v preteklih mesecih, ve, kako hitro je bilo
moje okrevanje in kako ogromen je bil moj napredek.
Moja mota sta bila: Počasi se daleč pride in
Kjer je volja, tam je pot,
Želim, da bi tudi vam ob morebitnih težavah stali
ob strani prav takšni ljudje, kot ste vi!
jamarka Ana
Na tem mestu pa želim poudariti še, da bi k pripovedovanju
lahko povabila kateregakoli izmed 68 reševalcev, ki so sodelovali
na intervenciji, in bi dobila drugačno, a ravno tako zanimivo in
prigod polno zgodbo, ki pa bi v sebi nosila enako bistvo: jamarski
reševalci delujemo kot velika usklajena ekipa, celo družina, in smo
pripravljeni priskočiti na pomoč vsakomur, ki jo potrebuje.
Katarina
Eden izmed Herseyjevih pričevalcev, ki so preživeli atom-
sko zlo, je tudi nemški pater Kleinsorge, ki je v bolnišnicah
obiskoval ranjene in jim pomagal, kolikor je bilo v njegovih
močeh. Ena izmed preživelih ga je nekoč vprašala: »Kako
lahko vaš Bog dopusti, da lahko ljudje tako trpijo, če je tako
dober in milosten?«
»Otrok moj,« je odgovoril nemški duhovnik, »človek ni tak,
kakršnega si je Bog zamislil. Z grehom je padel v nemilost.«
Hirošima je novinarsko-literarna in predvsem humanistična
velemojstrovina, ki je danes, ko stopamo v tretjo svetovno
vojno, vojno za energetske vire in vodo, bolj aktualna kot
kadar koli.
A tu se tragedija tistih, ki so preživeli začetek atomske
dobe nikakor ni končala. Posledice radiacije so udrihale
še dolga leta, celo desetletja. Po ljudeh in tudi po ostalih
živih bitjih. »Kot bi narava varovala človeka pred njegovo
domiselnostjo, so bili za nekaj časa prizadeti reprodukcij-
ski procesi. Moški so postali neplodni, ženske so splavljale,
ustavila se je menstruacija,« v Hirošimi zapiše Hersey. Pre-
živeli, ki se jih je prijel nadimek hibakuša (dobesedno: ose-
ba, prizadeta v eksploziji), so bili ostro stigmatizirani in več
let umaknjeni na družbeno margino.
Hirošima je imela pred začetkom druge svetovne vojne oko-
li 340.000 prebivalcev. V času bombardiranja, v katerem
je bilo popolnoma uničenih 70 odstotkov celotne mestne
infrastrukture, jih je bilo v mestu le še okoli 170.000. Rešilo
jih je – begunstvo.
Le nekaj tednov po začetku »atomske dobe« je japonski ce-
sar Hirohito podpisal predajo in druga svetovna vojna se je
dokončno končala. Japonska, imperialna sila, ki je poldrugo
desetletje sejala zlo po velikem delu Azije, je bila poražena,
strta in opustošena. A ceno so plačali – kot vedno – nedol-
žni ljudje, vojni zločin pa nikoli ni bil kaznovan. Nasprotno:
zmagovalna stran ga je slavila brez kančka dostojanstva, na
njeno stran pa se je v prvih letih po vojni postavilo tudi »mo-
derno zgodovinopisje«.
Ravno knjiga, ki jo imate v rokah, je poskrbela, da je širša
svetovna javnost spoznala, kaj se je dejansko zgodilo v do-
tlej neznanem japonskem mestu in kako se je zares končala
druga svetovna vojna.
Hersey se je v postapokaliptični Hirošimi srečeval s
preživelimi in osuplo poslušal njihove zgodbe, v katerih
ni bilo ne obsojanja in ne samopomilovanja.