Včasih

Žanrpesem
Narodnostslovenska književnost
Kraj in leto izidaLjubljana, 2021
Založba
Število strani

92

Čas branja

To je le ocena. Dejanski čas branja je lahko krajši ali daljši, odvisno od individualne hitrosti branja in navad.

Pomembno je vedeti, da je branje osebna izkušnja in da je prav, da si vzamete toliko časa, kot je potrebno, da knjigo popolnoma vsrkate in jo cenite. Veselo branje.

3-4 ur

Knjiga še ni na vašem bralnem seznamu.

Vesela
Žalostna
Zabavna
Resna
Prijetna
Stresna
Predvidljiva
Nepredvidljiva
Domišljijska
Prizemljena
Čudovita
Neokusna
Nenasilna
Nasilna
Optimistična
Črnogleda
Neerotična
Erotična
Običajna
Neobičajna
Lahkotna
Zahtevna
Poglej vse

Včasih zapreš knjigo. In te ni več.

Pesniška zbirka je sestavljena iz krajših zapisov, samo branje pa običajno poteka počasi. Ob branju posamezne celote se bralcu namreč sprožajo pravi plazovi miselnih asociacij, katere mora nato urediti in osmisliti – zbirka izzove bralca in ga pozove k miselni angažiranosti ob branju.

Sama beseda včasih, ki se skoraj vedno pojavi na začetku uravnoteži občutenje in nas ne peha na nobeno stran osi. Pomaga nam pobegniti pred diktaturo črno-belega razmišljanja in dopušča več odtenkov sivega v naših refleksijah.

V primerjavi z Babačićevimi ostalimi deli je zbirka manj prepojena z družbeno angažiranostjo avtorja, so pa njeni elementi še vedno vidni.

“Kako se prazni ljudje
počutijo
za praznik?” (str.51)

Citati

(0)
Trenutno še ni dodanih citatov iz knjige Včasih.

Kritike

(1)
Diana Pungeršič

Nežni krošeji


 


Včasih je zadnja, petnajsta pesniška zbirka Esada Babačiča (1965), vsestranskega ustvarjalca, ki se ga (nekoliko starejša) širša javnost spomni kot ustanovitelja, besedilopisca in pevca skupine Via Ofenziva, (nekoliko mlajša) pa pozna kot pobudnika odmevnih projektov, vezanih tako na zabrisano domačo punkovsko zgodovino kot na šport, ki ga uresničuje in motri kot esejist, biografist, poznavalec, občudovalec … Mnogim se je za uho zapisal tudi z radijsko oddajo Hotel Romantika.


Uvodni biografski skelet se zdi koristen tudi za razlago Babačićevega pesniškega opusa, kajti v njem poblisnejo vsebine in bivanjski načini, ki jih avtor udejanja v siceršnjem ustvarjanju. Od začetkov, kamor lahko štejemo že pankovska besedila, spremljamo prepoznaven pesniški izraz, temelječ na zjedrenem, ostroumnem (socialnem) premisleku, pomešanem s posebno liričnostjo trenutka. Babačićeva pesem se je le redko razlezla v dolžino, še redkeje v širino, nasprotno, verz se je redno krčil vse do samcate besedice, pesem pa neredko oblikovala v gnomo, aforizem. Tudi kadar smo brali morda nekoliko daljše pesmi, so bile te do neskončnosti skrčene, da so zaobjele žalostno-veselo protislovje bivanja, katerega temelj ostaja človek, lirski subjekt s svojim čustvovanjem, (družbeno) izkušnjo, zaznavo, intelektom.


Včasih je zbirka, ki vse opisano uresničuje najradikalneje doslej. Najdaljša pesem ima sedem vrstic, prevladujejo dvovrstičnice, torej izrazito kratke pesmi, ki se v veliki večini začenjajo z besedo včasih. Ta časovni prislov ne le ustvarja ritem, občutek cikla, zaokroženosti, temveč na vsebinski ravni vnaša primarno človeškost. Z izrecnim odmikom od totalnosti, nespornosti in doslednosti oziroma z izrecnim priklonom relativnosti, ambivalentnosti, poljubnosti ipd. pesmi zaobjamejo krhkost, nepopolnost življenja in tako tudi lažje pridejo do nas. Namreč ne udarijo naravnost, ne zavežejo, nič vzvišenega ni v njih, a vendar v tej (besedni) sproščenosti tihotapijo najbolj skrite, nevšečne, tudi boleče resnice o človekovi (zli) naravi. Še toliko lažje, ker so z(a)vite v nonsens, protislovje, lirični preblisk, domislek, humor: »Včasih si / samo navadna ovca, / ki protestira, / ker so jo že prevečkrat / ostrigli.« Nagovornost je tokrat stopnjevana tudi s pretežno rabo druge osebe ednine: »Včasih si robot / po srcu.« Z njo je porušen zid med pesmijo in (našo) osebo, saj je ti sam po sebi splošen in hkrati neposreden, dialoški.  


Pesmi zbirke Včasih nedvomno soočajo – z našimi hibami, ranljivostjo, razočaranostjo, nemočjo, begom, samoto, zaslepljenostjo, apatijo, minljivostjo … Vendar spomnijo tudi na ljubezen, prismuknjenost, (skrivna) hotenja, želje, hrepenenja: »Včasih si / prepričan, / da so umazana /okna / preteklost, / ki je ne smeš / umiti.« Spomnijo, kako lahko in težko je biti človek, v pronicljivem intimnem uvidu so tudi skrajno družbene: »Včasih si okušen / s srečo, / ki je ne poznaš.« Napisane torej tako, da plastijo pomene, ustvarjajo kompleksno sliko sveta (posameznika), saj tudi kadar iz verzov poletijo (satirične) puščice,  te ne merijo le v eno smer, v točno izbrano tarčo. Ko zadenejo, letijo skozi, da bi poiskale novo središče, nov cilj. In spet zadele. Babačićeva pesem se dogaja v sproti ustvarjeni luknji, v predrtju, izbojevanem prehodu: »Včasih si samo misel, / ki je dohitela nesmisel.«


V vsem tem prediranju Včasih poleti tudi onkraj fizičnega, proti absolutnemu, vendar tipajoče, nežno, tudi skozi svetopisemske nanašalnice in zlasti negacijo: »Popoldan brez boga / je najbolj božanski.« Ali: »Življenje / je odlog. / Če pa ti kdaj / ni prijetno, / se oglasi / zgoraj.«  Včasih je tako dejansko prebojna zbirka, zbirka, ki kljub navidez distancirani aforističnosti ne pristane v cinizmu, temveč vztraja v središču ranljivega trenutka, ki je vse naše bivanje.


 

Komentarji

(0)

Napiši komentar

Ogledi: 4
Komentarji: 0
Število ocen: 4
Želi prebrati: 0
Trenutno bere: 0
Je prebralo: 3