Drugič alkoholizem nadgradi s pozitivistično natančnostjo, ko prešteje padce v agoniji umirjajočega:
»(Zmrznil) je 19. dec. kmet Anton Jaklič iz Dolnjega vrha blizu Novega mesta, ko je iz svojega vinskega hrama z gorice piján domov šel. V snegu se je poznalo, da je prej 40krat pal in vstal, predno je obležal.«
Če vera v Boga človeka varuje pred mislijo na samomor, kako bo potem odreagiral urednik ob smrtonosnem župnikovem skoku v brezno?
Nekrolog je tako imel cinično poanto, da bi pokojni v vsakem primeru umrl najkasneje čez pol leta. V sodobnosti nezaslišana poteza, da časopis samovoljno objavi rezultate obdukcije, v tedanjem času ni bila škandalozna v smislu javnega razširjanja intimnosti, saj jo je čez dva dni povzel tudi »Costov« časnik Slovenec.
Toda Jurčič je s to objavo smrt še dodatno preoblikoval
v pikanten objekt branja, saj je zadržan nekrološki govor postal živopisna pripoved. Tak način je vpeljal posebej v primerih smrti slehernikov, o katerih časniki pred tem niso poimensko poročali, sploh pa iz teh smrti niso ustvarjali pripovedi.
Predvsem pa ni pripadal agitacijskemu žurnalizmu, ki enkrat za vselej etiketira svoje tarče; ob smrti grofa Auersperga, ki je poprej vodil radikalno politiko germanizacije Slovencev, je bil pri naštevanju njegovih slabosti sposoben poudariti, resda cinično, tudi nekaj njegovih pozitivnih političnih potez:
»Pokojni je našim bralcem dobro znan. Bil je eden najenergičnejih vodij naših narodnih protivnikov. Kot c. kr. glavar v Litiji se je jako vtikal v politično agitacijo za nemškutarje. / … /.
Zadnji čas je bil v vsem svojem postopanji nekako bolj miren. Sicer v privatnem življenji je bil med uradniki priljubljen; govoré, da je imel dobro srcé in da je rad podpiral šole.«