Poti, na katere smo se podajali v betonskih mestih in ki so nas vedno znova vodile nazaj na začetek, niso naše. Niti ena izmed njih nas ni vodila k sebi. Ta mesta, ki niso nikoli bila zares naša, smo vedno gledali od daleč. Neprestano smo bili tujci. Če zvečer stojimo pred istimi vrati, skozi katera smo stopili zjutraj, to pomeni, da nismo nikamor prišli.
Zdaj, ko poln neučakanosti stojim na obrežju svojih otroških sanj, bolje razumem, da mora človek umreti, da na tem svetu lahko ustvari kaj novega, da zgodovini lahko nekaj zapusti. Ko govorim o smrti, mislim na zavedanje o tem, da življenje ni igrišče, kjer lahko brezmejno uresničujemo svoje sanje, temveč prostor, kjer se moramo upreti neizprosnosti armad, ki skušajo naše sanje uničiti. Predobro vem, da to v resnici ni smrt, temveč tek po vrtu sanj. Zavedam se, da umremo ravno takrat, ko tega ne storimo in se postaramo v karavani otrok, ki so izdali svoje sanje. Zato sem sanjal o takšnem življenju, in če bom umrl, bom umrl za svoje sanje.
Pot je kraj, na katerem začnemo spoznavati sebe in drugega. Zato moramo le enkrat sprejeti odločitev, da se odpravimo na pot in naredimo prvi korak. Le enkrat moramo zbrati pogum, da pogled usmerimo na pot. Le enkrat si moramo dovoliti sanjati, da zapustimo kraj, katerega ujetniki smo. Enkrat samkrat nas mora prevzeti evforija iskanja in odkrivanja nečesa novega. Enkrat samkrat moramo sprejeti odločitev, da se podamo na pot iskanja sebe … Potem se bo pot z vso svojo dobroto razprostrla pred nami. Pot je vedno vsakomur odprta. Morda je celo edini kraj na tem svetu, ki nas vse sprejema z odprtimi rokami in človeka vodi nazaj k samemu sebi.