| Žanr | moderni roman |
| Narodnost | avstrijska literatura |
| Kraj in leto izida | Ljubljana, 2021 |
| Založba | Beletrina |
| Zbirka |
Knjižna zbirka Beletrina |
| Prevod |
Amalija Maček |
| Ključne besede | Narava, Odnosi, Opazovanje, Pisanje, Potovanje, Predmestje, Preobrazba |
V Handkejevem obsežnem romanu, ki ga je napisal natanko v letu dni, 1993, dogajanje pa je postavil v leto 1997, njegov alter ego Gregor Keuschnig v iskanju lastne preobrazbe opisuje svoje preživljanje samotnega leta v “nikogaršnjem zalivu”. Tako je poimenoval primestno naselje, ki se zajeda v gričevnato pokrajino na obrobju Pariza. Dnevi mu potekajo med pohajanjme po ulicah naselja in okoliških gozdovih, mimobežnimi srečanji s povečini neznanimi prebivalci doline, posedanjem v sobi z razgledom nav vrt… in seveda pisanjem. Spremljajo ga podobe in misli o ljudeh, ki so odigrali pomemebno vlogo v njegovem življenju, odnose z njimi pa je vedno znova prekinjal zaradi potrebe ponikniti vase. V fragmentarno razpršenem besedilu govori o spoznavanju novega sveta, ki se mu razkriva kot nov pogled na vsakdanje stvari. V opazovanju vidi svojo obliko sodelovanja v družbi s tem, ko ga preliva v zapisane besede. Pisatelj, ki poskuša izkusiti vso širino življenja z vztrajanjem na enem mestu, dodaja zgodbe svojih prijateljev. Ti razrešujejo uganke bivanja na potovanjih po različnih koncih sveta. Prelomna je točka, ko samotneži zahrepenijo po druženju. Branje za tiste, ki so se naveličali priročnikov o čuječnosti in so pripravljeni zaplavati v upočasnjen, neizmerno lep tok pripovedi velikega mojstra.
Objavljeno: 05.12.2021 13:41:02
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:47:45
Razblinili so se tudi moji pomisleki, da se v zgodbi o zalivu in o mojih prijateljih dogaja bore malo, da se dogajanje sploh ne premakne z mesta in da so stavki predolgi za sodobno knjigo. Dopuščal sem jim, da so dolgi, kolikor je to pač narekovala podoba, ki je bila v meni in me navdihovala; vselej pa sem najprej potreboval podobo. In če že imam dolgo sapo, potem je ta usklajena z drobnim valovanjem vetra na gladini v vseh sedmih zatokih mlake in številnimi malenkostmi vmes, pritajenim trepetom tu, trkanjem pernatega detla z rdečim vratom po odmrlem lesu, ki je že v naslednjem trenutku s trebuhom tik ob tleh poletel proti ribniku in se z pritajenim pljuskom za hip okopal. Zdelo se mi je, da takšna uglašenost pripovedi daje nekakšen pečat; predvsem voda s svojo edinstvenostjo je bila tista, ki je potrjevala moje delo – delo?,v tem primeru bolj usklajeno dihanje. (str. 508)
