Moje leto v nikogaršnjem zalivu : pravljica iz sodobnih časov

Žanrmoderni roman
Narodnostavstrijska literatura
Kraj in leto izidaLjubljana, 2021
Založba
Prevod Amalija Maček
Ključne besede Narava, Odnosi, Opazovanje, Pisanje, Potovanje, Predmestje, Preobrazba
Število strani

651

Čas branja

Dejanski čas branja je lahko krajši ali daljši, odvisno od individualne hitrosti branja in drugih bralnih navad ter glede na literarno zvrst, žanr in druge posebnosti knjig.

21-22 ur

Knjiga še ni na vašem bralnem seznamu.

Vesela
Žalostna
Zabavna
Resna
Prijetna
Stresna
Predvidljiva
Nepredvidljiva
Domišljijska
Prizemljena
Čudovita
Neokusna
Nenasilna
Nasilna
Optimistična
Črnogleda
Neerotična
Erotična
Običajna
Neobičajna
Lahkotna
Zahtevna
Poglej vse

"Le kdo pravi, da je svet že odkrit?" str. 502

V Handkejevem obsežnem romanu, ki ga je napisal natanko v letu dni, 1993, dogajanje pa je postavil v leto 1997, njegov alter ego Gregor Keuschnig v iskanju lastne preobrazbe opisuje svoje preživljanje samotnega leta v “nikogaršnjem zalivu”. Tako je poimenoval primestno naselje, ki se zajeda v gričevnato pokrajino na obrobju Pariza. Dnevi mu potekajo med pohajanjme po ulicah naselja in okoliških gozdovih, mimobežnimi srečanji s povečini neznanimi prebivalci doline, posedanjem v sobi z razgledom nav vrt… in seveda pisanjem. Spremljajo ga podobe in misli o ljudeh, ki so odigrali pomemebno vlogo v njegovem življenju, odnose z njimi pa je vedno znova prekinjal zaradi potrebe ponikniti vase. V fragmentarno razpršenem besedilu govori o spoznavanju novega sveta, ki se mu razkriva kot nov pogled na vsakdanje stvari. V opazovanju vidi svojo obliko sodelovanja v družbi s tem, ko ga preliva v zapisane besede. Pisatelj, ki poskuša izkusiti vso širino življenja z vztrajanjem na enem mestu, dodaja zgodbe svojih prijateljev. Ti razrešujejo uganke bivanja na potovanjih po različnih koncih sveta. Prelomna je točka, ko samotneži zahrepenijo po druženju. Branje za tiste, ki so se naveličali priročnikov o čuječnosti in so pripravljeni zaplavati v upočasnjen, neizmerno lep tok pripovedi velikega mojstra.

Glej tudi:

Razblinili so se tudi moji pomisleki, da se v zgodbi o zalivu in o mojih prijateljih dogaja bore malo, da se dogajanje sploh ne premakne z mesta in da so stavki predolgi za sodobno knjigo. Dopuščal sem jim, da so dolgi, kolikor je to pač narekovala podoba, ki je bila v meni in me navdihovala; vselej pa sem najprej potreboval podobo. In če že imam dolgo sapo, potem je ta usklajena z drobnim valovanjem vetra na gladini v vseh sedmih zatokih mlake in številnimi malenkostmi vmes, pritajenim trepetom tu, trkanjem pernatega detla z rdečim vratom po odmrlem lesu, ki je že v naslednjem trenutku s trebuhom tik ob tleh poletel proti ribniku in se z pritajenim pljuskom za hip okopal. Zdelo se mi je, da takšna uglašenost pripovedi daje nekakšen pečat; predvsem voda s svojo edinstvenostjo je bila tista, ki je potrjevala moje delo – delo?,v tem primeru bolj usklajeno dihanje. (str. 508)

Citati

(0)
Trenutno še ni dodanih citatov iz knjige Moje leto v nikogaršnjem zalivu : pravljica iz sodobnih časov.

Kritike

(0)
Knjiga še nima dodanih kritik.

Komentarji

(0)

Napiši komentar

Ogledi: 54
Komentarji: 0
Število ocen: 0
Želi prebrati: 3
Trenutno bere: 0
Je prebralo: 0