Za zbirko kratkih zgodb Tujci pisateljice Manke Kremenšek Križman bi lahko trdili, da jo v prvi vrsti zaznamuje izjemen čut za empatičnost, s katerim se odpira tenkočuten in za podrobnosti dovzeten vpogled v vsakdanja življenja na videz povsem navadnih ljudi. V 21 kratkih zgodbah – za posamične zgodbe, vključene v zbirko, je pisateljica prejela tudi nagrado Radia Slovenija za najboljšo kratko zgodbo – se posredno, a zato nič manj kompleksno, izrisujejo psihološki profili protagonistov, ki so tako ali drugače ujeti v določeno konfliktnost s svetom in s samim seboj. Tovrstno konfliktnosti, ki je v zbirki izražena predvsem situacijsko, pisateljica plasira na subtilen način, brez kakršnega koli moraliziranja, s čimer se ustvari bralčev identifikacijski moment in posledični razmislek o lastnih življenjih.
V zbirki se vseskozi srečujemo s temo medosebnih odnosov, zlasti z družinskimi in partnerskimi odnosi, ki na prvi pogled delujejo povsem vsakdanje, a se kasneje, skozi ekonomično napisane kratke zgodbe, kjer niti en stavek ne deluje odvečno, postopoma razkrivajo globlje dinamike čustveno otopelih medčloveških interakcij. Kratke zgodbe Ob reki, Jutro in V muzeju kaktusov tako denimo obravnavajo čustveno otopele in predvidljive partnerske odnose, prežete z »ubijajočo samoumevnostjo«, medtem ko recimo zgodba Dva tisoč petsto besed, kjer se ostareli oče iz bolnišnice preselili k hčerki, govori o medgeneracijskem odnosu družinskih članov in njihovi klišejski odtujenosti.
Po drugi strani pa je, na kar aludira tudi sam naslov zbirke, v knjigi moč opaziti tudi motive domotožja in čisto konkretne geografske tujosti ter begunstva. Na to recimo opozarja zgodba Vrnitev, kjer se protagonistka, nekdanja begunka iz Bosne, s čustveno težo povojnih stanj, vrača v rodni Višegrad. Podobne motive najdemo tudi v zgodbi Tujca, ki govori o sinu in očetu. Slednji je prišlek iz Bosne, zaznamovanem z identiteto »čefurja«, kateri se še danes kljub vsej integraciji odreka možnost popolnega sprejetja v prostoru. Če se v predhodnih dveh zgodbah pisateljica posredno dotakne povojnega časa z nam bližnjih geografskih prostorov, pa se v zgodbi Jaz. Ona. Jaz. Ona. Jaz. Ona. Jaaaaaaaz. Ti? pomakne v sodobnost, in sicer v sodobna konfliktna žarišča na Bližnjem vzhodu, od koder preko Slovenije bežita Delila in njena hči Habiba. S sodobnim begunstvom in prečkanjem meje, kar vidimo tudi v zgodbi Survival II, ki prav tako govori o poti migranta, se vzporedno izrisuje tudi vsa naša birokratska indiferentnosti do položaja marginaliziranih subjektov, ki so sicer zaznani, a kljub temu ostajajo trajno nevidni.
Če povzamemo, bi lahko trdili, da je rdeča nit celotne zbirke odtujenost, in sicer odtujenost od ljudi in sveta, a tudi odtujenost od samih sebe. Gre namreč za tiste vrste odtujenost, ki se pojavlja v različnih oblikah, a navsezadnje skorajda nujno z istim simptomatičnim občutjem, ki ga sodobni način življenja vselej proizvaja in celo vzdržuje. To se izrazito kaže v zgodbi Vikendašiča, kjer se protagonistka, mlado dekle, ki zaradi slabega finančnega položaja pospravlja hotelske sobe, sooča z občutkom manjvrednosti in si po vzoru svojih prijateljic privošči novi iPhone, ki naj bi ji izboril zunanjo potrditev v družbi.
Nazadnje se v zbirki srečamo tudi z motivom izgube družinskega člana in s posledičnim občutjem praznine, na kar opozarjata zgodbi Pozabljanje II in Razglednica iz Prage, kar zbirko opremi z vseprežemajočo minljivostjo. Dogajalno so nekatere zgodbe preko fragmentiranih motivov med seboj sicer povezane, a jih lahko beremo tudi kot povsem samostojne enote. Tujci vsekakor niso knjiga za lahkotno branje, saj nas preko svojega brutalno iskrenega realizma neizbežno vodijo v samorefleksijo nas samih.