| Žanr | družbeni roman, personalni roman |
| Narodnost | slovenska književnost |
| Kraj in leto izida | Ljubljana, 2023 |
| Založba | Cankarjeva založba |
| Ključne besede | Sprejemanje, Minevanje, 21.stoletje, Življenje, Starost |
Jurij Kobal, upokojeni akademski profesor zgodovine, ki je bil glede na svoja leta, naštel jih je oseminosemdeset, sicer še vedno v dobri psihofizični kondiciji, se po sprejemu v bolnišnico, kamor se je odpravil na dokaj rutinski poseg, nepričakovano zbudi v intenzivni enoti, priklopljen na napravo za predihavanje, povsem nemočen in odvisen od drugih, zmožen zaznavati zgolj strop nad seboj in glasove okoli sebe. Potrebuje kar nekaj časa, da se zave, da se je njegovo življenje v hipu obrnilo na glavo, tem spoznanju pa sledijo trenutki premišljevanja o preteklem in obračunavanja s tem, kar je storil in česar ni, pa bi morda, če bi lahko zavrtel čas nazaj, kaj naredil drugače. V obujanju preteklosti mu sledimo skozi zgodovino 20. stoletja ter spoznavamo njegove ljubezni in prijateljstva, sočasno pa se soočamo z mnogimi vprašanji, ki si jih zastavlja, med njimi tudi o smislu nadaljevanja življenja glede na to, da je postal povsem odvisen od pomoči drugih ter obdan z nadvse okrnjenim dometom nadaljnjih doživljajev. Avtorica romana seže v samo globino spoprijemanja z iztekanjem življenja, njena pripoved o soočanju z minljivostjo in vprašanjem kakovosti življenja v nemočni starosti pa je ne le stvarna pač pa tudi nadvse ganljiva. Pravijo, in to se dogaja tudi Juriju Kobalu, da se na koncu vsi vračamo k začetkom, a ti začetki niso zgolj rojstvo, otroštvo, mladost, začetki so vsak odnos, ki ga vzpostavimo, vsaka udejanjena sled, vsaka začeta minuta življenja, vse pa se vpisuje v zgodbo, podpisano z lastnim imenom. Na koncu nam ne preostane drugega, da jo sprejmemo takšno, kot je, kakršnakoli pač je (bila). Res dobro in lepo napisan roman.
Vse to uhajanje, vsi ti priklici davnih vznesenosti s tem tukaj, z enakomerno ponavljajočim se sikanjem dihalnega aparata v tej sobi nimajo nobene zveze. Preživeti skušam iz dneva v dan. Tudi tako, da uhajam. Če ne bi bilo teh odvodov, bi me resničnost požrla. Ko mi je najbolj hudo, se zatečem k največjim radostim, ki mi jih je naklonilo življenje. Oblečem jih, kot pozimi oblečeš plašč v upanju, da te bo ubranil drgetanja, ti v dušo nanesel nekaj toplote.
(str. 74)
Prijeti vsako knjigo posebej, se dotakniti platnic, jo obrisati s krpo in postaviti nazaj na njeno mesto. Ni šlo le za dotikanje površine knjig, ne, šlo je za dotik nečesa v njih, neke vsebine, prebrane ali neprebrane, ni pomembno. In časa, ko sem jih kupil. In kraja, kjer sem jih kupil. In razloga, zaradi katerega sem jih kupil.
