| Žanr | družbeni roman, družbenokritični roman, zgodovinski roman |
| Narodnost | avstrijska literatura, judovska literatura |
| Kraj in leto izida | Maribor, 2014 |
| Založba | ǂŠtudentska založba ǂLitera |
| Zbirka |
Babilon |
| Prevod |
Štefan Vevar |
| Ključne besede | Družina, Judje, Komunizem |
Spomini Roze Mazur, Judinje, ki je večino svojega preko 20. stoletja raztezajočega se življenja preživela na bivšem sovjetskem teritoriju, so žlahtno-ironična pripoved o spremembah in katastrofah kot stalnici v njenem življenju: pripoveduje o selitvah, vojnah, o življenju v obleganem Leningradu, o antisemitizmu v desetletjih po vojni, o judovskem razočaranju nad komunizmom … Lik neuklonljive Roze je navdihnila avtorjeva babica; tudi avtor sam je preživel razgibano in nestanovitno mladost, rojen leta 1966 v Leningradu je še kot otrok s starši emigriral, »Vmesne postaje« (kot opisuje svoje popotovanje v romanu s tem naslovom) so bile v Izraelu, Avstriji, Italiji, na Nizozemskem in v ZDA, leta 1981 se je dokončno ustalil v Avstriji, kjer ustvarja kot avstrijski pisatelj judovsko-ruskega rodu.
Objavljeno: 08.12.2014 19:55:43
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:24:29
“Petega marca 1953, le dober teden zatem, ko so Kostika izpustili, je Stalin umrl. Torej le ni dočakal stotih let. S tem nas je prikrajšal za zadovoljstvo, da bi nam vladal še tridesetletje. Spominjam se, da so ljudje na ulici jokali. “Kaj bo z nami,” so jadikovali, “zdaj ko smo ostali brez očeta?” Na dan, ko so mumificirano Stalinovo truplo premestili v Leninov mavzolej, se je na Dvorski ploščadi, leningrajskem glavnem trgu, zbrala velika množica. Po zvočniku so prenašali slovesnosti iz Moskve. Kljub hudemu mrazu so si moški odkrili glave. Če si kdo ni snel kape, so mu jo zbili z glave. Sama sem z mešanimi občutki dojemala smrt svojega “dobrotnika”. Kako bi mogla vedeti, ali se ne bo obrnilo vse še na slabše? Šele ko so 4. aprila spet izpustili “morilske zdravnike” in jih rehabilitirali, načrtovane deportacije Judov pa ni bilo, sem spet zadihala. Še enkrat smo jo srečno odnesli.” (str. 365)
