Wisława Szymborska

Radost pisanja

Ljubljana, Mladinska knjiga, 2019

Št. strani: 531

Prevod: Jana Unuk

Zbirka: Nova lirika
Žanr: pesem

Narodnost: poljska književnost

Oživitev refleksivne poezije

Antologija Radost pisanja je zbirka pesmi, polnih vprašanj o življenju in svetu, s prevladujočo bivanjsko nitjo. Iz pesmi odseva vitalnost: »Življenje je hip, ki ga živimo tu in zdaj, premor v neskončni odsotnosti.« V govorici poezije je pretehtana vsaka beseda, nič ni običajno in normalno. Pesmi so izpopolnjene. Poljska in svetovna pesnica 20. stoletja Wisława Szymborska se dotika raznovrstnih tem, poleg človeka jo zanima vse, kar je dostopno človekovemu izkustvu. Vse od rastlin, živali, zrnca peska, ozvezdja do vesolja. Njene pesmi v bralcu prebujajo radovednost in ga spodbujajo k razmišljanju in razgledanosti. Bralec v njeni refleksivni poeziji ne bo našel dosti ljubezenskih pesmi. Vir njenega upesnjevanja so vsakdanjosti, drobci, vzeti iz časopisja, znanosti, banalnosti. Srčika vsake njene pesmi je problem, osvetljen z različnih perspektiv in pogosto prepleten s humorjem in ironijo, razrešen ambivalentno ali paradoksno. Wisława se je preizkusila v različnih poteh ustvarjanja, med vojno je ilustrirala prvo knjigo, nato pisala prozo in pozneje svoje poslanstvo našla v poeziji. Objavila je 12 pesniških zbirk, posthumno sta izšli še nedokončana 13. zbirka Zadosti in Črna popevka. Pričujočo antologijo s pesmimi iz omenjenih zbirk je v slovenščino prevedla Sovretova nagrajenka Jana Unuk. Radost pisanja je 4. knjiga pesmi v slovenščini. V prijetno branje naj vas popelje njen citat: »Po mojem staromodnem prepričanju je branje knjig najlepša zabava, kar si jih je človeštvo izmislilo. Homo ludens pleše, poje, izvaja pomenljive kretnje, privzema poze, se lišpa, veseljači in opravlja zapletene obrede. Ne omalovažujem pomena teh zabav – brez njih bi človeško življenje minevalo nepredstavljivo enolično in bi najbrž brez reda razpadlo.« (467)

Odlomek iz knjige

Nič se dvakrat ne dogaja
in ponovilo se ne bo.
Brez vaje smo se že rodili,
umrli bomo prav tako.

Tudi če smo najmanj bistri
izmed učencev v šoli sveta,
se ne zime ne poletja
nikdar ponavljati ne da.

Noben dan ne ponovi se
in ni podobnih dveh noči,
dveh enakih ne poljubov,
pogledov istih ne v oči.

Ko je včeraj tvoje ime
glasno izrekel nekdo,
je, kot bi vrtnica predme
padla skozi okno, bilo.

Ko sva danes tukaj skupaj,
pa k steni obračam obraz.
Vrtnica? Kako izgleda?
Je roža? Je kamen morda?

Kaj se vtikaš, huda ura,
z nepotrebnim strahom v to?
Si – zato miniti moraš.
Da boš minila – je lepo.

Nasmehljana in objeta
se učiva skupaj sloge,
pa čeprav sva si različna
kot dve kaplji čiste vode.

(str. 83)

Nagrajena knjiga: 

Glej tudi

Bukla

Ključne besede: ČLOVEK, RAZUM, BIVANJSKOST, ESTETIKA, 20. STOLETJE


Prispeval/-a: Manja Miklavc, Koroška osrednja knjižnica dr. Franca Sušnika Ravne na Koroškem
Objavljeno: 29.7.2021 10:37:39
Zadnja sprememba: 29.7.2021 10:37:39
Število ogledov: 1560

• facebook
• twitter
• linkedin