Balada o drevesu

Ada je občutljivo dekle, ki ljubi glasbo. Ko se proti koncu osnovne šole z družino preseli s Primorske v Ljubljano, je prepričana, da se bo njeno življenje spremenilo na bolje. Ampak Ada tudi v novi šoli ostaja siva miška, ki je pogosto tarča zbadljivk in nasilja. Njeno življenje postavi na glavo šele Majk, s katerim se zbližata, skupaj preživljata tisto nekaj prostega časa, kar jima ga ostane ob vseh obveznostih, in kujeta načrte za prihodnost. Ampak Majk ima tudi slabe dneve. Ada se po svojih najboljših močeh trudi, da bi mu pomagala splezati iz brezna, v katero občasno pade, vendar je brezno zanjo pregloboko, pregloboko pa postane v nekem trenutku tudi za Majka, ki nekega jutra za vedno odide. Za seboj pusti žalujočo mater, svojce, sošolce, prijatelje in seveda Ado. Čeprav je Ada v začetku neutolažljiva in se zdi, da se nikoli več ne bo izvila iz žalosti, ji korak za korakom nekako uspe znova najti smisel. Uteho najde v glasbi, v svoji družini, ki je sicer nikoli ni imela za idealno, ter svojih in Majkovih prijateljih. V središču Adine prvoosebne pripovedi, v kateri postopoma spoznavamo Ado pa tudi Majka in njuni družini, so težke in mračne teme – medvrstniško nasilje, odtujenost, duševna bolezen, samomor, smrt –, vendar pa v zgodbi lahko zaslutimo tudi žarek svetlobe, ki se mu pripovedovalka odloči slediti, tako kot drevesa, ki svoje veje vselej stegujejo proti soncu. Roman, ki je napisan v obliki dnevnika, zaradi česar zgodba deluje še toliko bolj prepričljivo in iskreno, je primeren tako za mladino kot tudi za odrasle bralce.