Nekoč sem hodila po mehki travi

Žanrdružbeni roman, družinski roman (tudi rodbinski)
Narodnostavstrijska književnost
Kraj in leto izidaDob, 2020
Založba
Ključne besede Družina, Družinske skrivnosti, Identiteta
Prevod Tina Štrancar
Število strani

133

Čas branja

To je le ocena. Dejanski čas branja je lahko krajši ali daljši, odvisno od individualne hitrosti branja in navad.

Pomembno je vedeti, da je branje osebna izkušnja in da je prav, da si vzamete toliko časa, kot je potrebno, da knjigo popolnoma vsrkate in jo cenite. Veselo branje.

4-5 ur

Knjiga še ni na vašem bralnem seznamu.

Vesela
Žalostna
Zabavna
Resna
Prijetna
Stresna
Predvidljiva
Nepredvidljiva
Domišljijska
Prizemljena
Čudovita
Neokusna
Nenasilna
Nasilna
Optimistična
Črnogleda
Neerotična
Erotična
Običajna
Neobičajna
Lahkotna
Zahtevna
Poglej vse

"Občutek nekega jezika je edina korenina, ki mi je ostala."

Carolina Schutti, avstrijska pisateljica, je za roman Nekoč sem hodila po mehki travi leta 2015 prejela nagrado Evropske unije za književnost. Pričujoči roman govori o žalostnem otroštvu, iskanju lastne identitete in drobcev družinske preteklosti. Vzdušje v romanu je tesnobno, napeto. Protagonistka Maja zelo zgodaj skupaj z mamo izgubi svoj materni jezik – beloruščino. Maja otroštvo preživlja pri stari teti, ki ji ne nudi ljubezni, topline, tudi preteklosti ji ne razkriva, saj si “ne moreš kar odrezati kosa preteklosti”. Maja edino oporo najde v prijateljici Fini in sosedu Mareku, poljskemu priseljencu. Po materinih stopinjah se kot mlada ženska preseli iz vasi v mesto, vendar tudi tu ne najde obstoja, zato se s hčerjo poda na pot iskanja korenin. Roman se dotika problematike ljudi, ki so bili pregnani iz svoje domovine. Spremno besedo z naslovom Zgodba o iskanju maternega jezika je napisala Tina Štrancar.

Glej tudi:

Kadar si bos tekal po travi, te je zabadala v stopala, toda mehke trave si sploh nisem mogla predstavljati. Ali pa ne več. Kot otrok sem namreč zagotovo hodila po mehki travi, vsaj enkrat, kajti leta pozneje mi je teta dala fotografijo, na kateri sva bili z mamo v parku. Oblečeno sem imela kratko, belo oblekico z izvezenimi rožicami in z ročno obšitim robom na ovratniku, mama me je držala za roko, se smehljala v fotoaparat in na posnetku ni mirovala, roka je bila prav tako nejasna kot obraz. Bosi sva stali v travi, videti sem bila vznemirjena, imela sem na široko odprte oči in priprte ustnice. (str. 7-8)

Citati

(0)
Trenutno še ni dodanih citatov iz knjige Nekoč sem hodila po mehki travi.

Kritike

(0)
Knjiga še nima dodanih kritik.

Komentarji

(0)

Napiši komentar

Ogledi: 11
Komentarji: 0
Število ocen: 2
Želi prebrati: 1
Trenutno bere: 0
Je prebralo: 2

Morda vam bo všeč tudi