| Žanr | esej |
| Narodnost | slovenska literatura |
| Kraj in leto izida | Ljubljana, 2014 |
| Založba | UMco |
| Zbirka |
Angažirano |
| Ključne besede | Duhovnost, Medosebni odnosi, Napredek |
Dvanajst pred dvanajsto se lahko bere postopoma, po delčkih, ali pa se v zamahu in na dušek sprehodiš od začetka do konca knjige. In potem seveda ponavljaš sprehod od eseja do eseja in iščeš svetlobo v vsaki zapisani povedi. Marko Pavliha je izreden bralec, pronicljiv označevalec današnjega časa in človek z vizionarskim pogledom v prihodnost in kot tak tudi kot avtor esejev ne more razočarati. Z vso resnostjo se vživlja v možnosti napredka civilizacije, hkrati pa to počne na duhovit, a pretanjen način, ki dokazuje, da imamo opraviti z velikim umom in intelektom, ki svojo globino išče v resnični duhovnosti. 21. stoletje nam jo ponuja, na nas je, da jo sprejmemo, hkrati z njo pa stanje ljubezni, nenavezanosti, celote in izkustva čiste biti.
Objavljeno: 06.12.2014 07:04:09
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:24:24
Namesto dobesednega prevoda si predstavljajte, kako greste praznih rok, a vas vseeno vidijo držati lopato, kako pešačite in hkrati jezdite na ovnu, in ko prečkate most, ne teče reka pod njim temveč most nad njo. Dan in noč sta običajno prikazana kot prispodoba skrajnega nasprotja (dualizma), dokler na tretji planet od Sonca ne pogledamo z roba Osončja ali vogala Rimske ceste, ko se navidezni antagonizem izgubi v univerzumu. Potem nemara ugotovimo, da celostna popolnost tiči že v opevanem številu 12, v dvanajstih dnevnih in prav toliko nočnih urah, dvakrat popolno pa je kot 24 le še popolnejše.
