Lačni kamni : novele in pripovedi

Ko se bralec premika od zgodbe do zgodbe Tagorejeve Indije s konca 19. stoletja, lahko zazna posebno nostalgično občutje. Posebno zato, ker se to občutje kljub prehajanju iz zgodbe v zgodbo ne prekinja. Ostaja v samem temelju človeške izkušnje: to je HREPENENJE, klic po večnem domu duše, ki je nekje blizu, a nikoli povsem tu. Tagore to hrepenenje v bralcu predramlja z orisi zelo različnih človeških bližin. Kakor da bi kot avtor želel ujeti prav vsakega bralca z vabo njemu lastne barve bližine. Da bi mu ja lahko odložil v srce to žgočo toplino: hrepenenje po večnem domu, nezmotljivi kompas k miru in izpolnjenosti. Zgodbe zato delujejo kot duhovna hrana in hkrati kot drhtenja igle na hrepenenjskem kompasu. Bralec je opomnjen le na to, česar se globoko v sebi zaveda že sam. Zato ve: kar je resničnega v avtorju, je resnično tudi v njem. Ni pomembno, da je avtor živel v Indiji, bralec pa je na drugem koncu sveta in v drugem stoletju. Tagorejeva Indija diha povsod, kjer diha človek.