| Žanr | družbeni roman |
| Narodnost | španska literatura |
| Kraj in leto izida | Ljubljana, 2008 |
| Založba | Modrijan |
| Zbirka |
Euroman |
| Prevod |
Marjeta Drobnič |
| Ključne besede | Družinski odnosi, Ljubezen, Multikulturnost, Odraščanje, Preživetje, Prijateljstvo, Sreča |
Kako je biti, oziroma, kako je živeti v večno optimističnem stanju, ne glede na to, kaj se ti je pripetilo ali se ti dogaja v življenju? Kako bi bilo, če bi zmogli večno veselo in nezamerljivo gledati na svet in ljudi okoli sebe? Prav gotovo bi to bilo stanje, primerljivo že skoraj z nirvano, ki je za mnoge nepredstavljivo, nedosegljivo. Amador pa je skorajda tam. Čeprav živi v krutem, realnem svetu, se z njim ne obremenjuje, temveč ga sprejema. Amador zagovarja svojo srečo, kajti on dejansko je srečen, igriv, ironičen in nadvse zabaven.
Objavljeno: 27.11.2014 16:30:46
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:24:09
Včasih popoldan čakam Georgino pred vrati šole, kjer dela, in razmišljam o svoji preteklosti, vedoč, da obstajajo kraji, ki se jih bom za vedno spominjal. Nekateri so izginili in obstajajo le še v mojem spominu, druge pa sem si veselo izmislil ali pa jih preoblikoval, dokler niso postali takšni, kakršne sem si želel ali jih občutil, medtem ko sem bil tam. Ženski zapor, reka v Namuru, avtomobilski odpad, čejenski in sjuški rezervat, Vlak petstotih milj, Martusen&Co. pod nebom, polnim isker, ki so hipno izginjale in se potem spet pojavljale za sledjo dihanja dimnikov, Ženeva, Pariz, judovska četrt…so še zmeraj v mojem spominu.
(str. 244)
