Dobre knjige
4047 knjig

Vpišite vsaj dve začetni črki naslova, žanra, predmetnih oznak, imena ali narodnosti avtorja.

Dvajset nageljnov in voziček
Karakteristike knjige
veselažalostna
zabavnaresna
prijetnastresna
predvidljivanepredvidljiva
domišljijskaprizemljena
čudovitaneokusna
nenasilnanasilna
optimističnačrnogleda
neerotičnaerotična
običajnaneobičajna
lahkotnazahtevna
kratkadolga
odpri
Oceni knjigo:
0
Št. ocen:0









Jože Okoren, Igor Vidmar

Dvajset nageljnov in voziček

Ljubljana, Sportelement, 2018

Št. strani: 204


Žanr: spomini

Narodnost: slovenska književnost

Jože Okoren je eden najuspešnejših slovenskih športnikov, ki ima srebro in bron s paraolimpijskih iger. Kar devet let je bil evropski rekorder v metu diska. Sam pravi, da se je njegovo drugo življenje začelo 26. februarja 1968. Zbudil se je z bolečinami v križu in nazadnje ostal priklenjen na invalidski voziček. Ob pomoči svojcev je novo nastale razmere sčasoma sprejel in odprla se mu je pot, po kateri je hodil naslednjih petdeset let in po kateri hodi še danes. V času rehabilitacije se je dejavno vključil v športno dogajanje in sčasoma je šport postal pomemben del njegovega novega življenja. Med športno kariero se je vključil v delovanje invalidskih organizacij, kjer je opravljal številne pomembne in vodilne funkcije. Na invalidnost gleda drugače kot večina in vsak dan znova dokazuje, da invalidski voziček ni ovira. Morda prav zaradi njega lahko živi še bolj polno življenje. Knjiga prinaša šest poglavij, v katerih je opisano, kako se je Okoren spopadal z novimi življenjskimi okoliščinami – na zasebnem in kariernem področju. Veliko pozornost namenja anekdotam, v katerih s humorjem opozori na tiste vidike invalidnosti, ki jih včasih kar spregledamo. V zadnjem, sedmem poglavju, pa o Okornu spregovorijo še njegovi sodelavci in prijatelji. Gre za knjigo, ki v nas budi hvaležnost za vse tisto, kar se nam zdi tako samoumevno, hkrati pa tudi občudovanje, kaj vse zmore človeška volja.



Odlomek iz knjige

Že dolgo je, kar sem se nehal spraševati, zakaj jaz. To vprašanje namreč nima odgovora. Sem pa v svoji zgodbi oziroma življenju našel moč, da tistim, ki z mano delijo usodo paraplegika, pokažem na lepše strani življenja, saj je jasno le eno: življenje se na vozičku ne konča. Seveda je težko, pravzaprav je zelo težko, sploh za mlade ljudi. Življenje, kot so ga poznali do takrat, in vse preproste, samoumevne stvari, se v hipu končajo. A da se nadaljevati, saj se MI nismo spremenili. Še vedno ljubimo življenje, radi potujemo, se ukvarjamo s športom, zganjamo norčije in se zaljubljamo. Res je, potrebujemo pomoč bližnjih, a s tem tkemo medsebojne vezi, ki jih sicer zagotovo ne bi.
Iz avtorjeve zahvale



Cobiss povezava


Ključne besede: INVALIDI, ŠPORT


Prispeval/-a: Špela Činkelj, Knjižnica Kočevje
Objavljeno: 15.1.2021 11:11:30
Zadnja sprememba: 15.1.2021 11:21:31
Število ogledov: 427