Dvajset nageljnov in voziček

Jože Okoren je eden najuspešnejših slovenskih športnikov, ki ima srebro in bron s paraolimpijskih iger. Kar devet let je bil evropski rekorder v metu diska.
Sam pravi, da se je njegovo drugo življenje začelo 26. februarja 1968. Zbudil se je z bolečinami v križu in nazadnje ostal priklenjen na invalidski voziček. Ob pomoči svojcev je novo nastale razmere sčasoma sprejel in odprla se mu je pot, po kateri je hodil naslednjih petdeset let in po kateri hodi še danes.
V času rehabilitacije se je dejavno vključil v športno dogajanje in sčasoma je šport postal pomemben del njegovega novega življenja. Med športno kariero se je vključil v delovanje invalidskih organizacij, kjer je opravljal številne pomembne in vodilne funkcije. Na invalidnost gleda drugače kot večina in vsak dan znova dokazuje, da invalidski voziček ni ovira. Morda prav zaradi njega lahko živi še bolj polno življenje.
Knjiga prinaša šest poglavij, v katerih je opisano, kako se je Okoren spopadal z novimi življenjskimi okoliščinami – na zasebnem in kariernem področju. Veliko pozornost namenja anekdotam, v katerih s humorjem opozori na tiste vidike invalidnosti, ki jih včasih kar spregledamo. V zadnjem, sedmem poglavju, pa o Okornu spregovorijo še njegovi sodelavci in prijatelji. Gre za knjigo, ki v nas budi hvaležnost za vse tisto, kar se nam zdi tako samoumevno, hkrati pa tudi občudovanje, kaj vse zmore človeška volja.