Dobre knjige
3824 knjig

Vpišite vsaj dve začetni črki naslova, žanra, predmetnih oznak, imena ali narodnosti avtorja.

140 decibelov tišine
Karakteristike knjige
veselažalostna
zabavnaresna
prijetnastresna
predvidljivanepredvidljiva
domišljijskaprizemljena
čudovitaneokusna
nenasilnanasilna
optimističnačrnogleda
neerotičnaerotična
običajnaneobičajna
lahkotnazahtevna
kratkadolga
odpri
Oceni knjigo:
0
Št. ocen:0









Andrij Bačyns'kyj

140 decibelov tišine

Medvode, Malinc, 2020

Št. strani: 150


Prevod: Andreja Kalc


Žanr: mladinski roman (mladinski)

Narodnost: ukrajinska književnost

140 decibelov je zvok ognjemeta. Od 140 dB dalje bolijo ušesa. Torej je v naslovu mladinskega romana Andrija Bačinskega zvok tišine res močan. Ampak glasbi je vseeno uspelo, da je to tišino preglasila. Predvsem pa tišino preglasijo brezpogojna ljubezen, razumevanje, podpora, zaupanje, sodelovanje, iskrenost, občutek za sočloveka. Andrej v svet gluhih in naglušnih otrok pade po hudi prometni nesreči. Zato je njegova zgodba morda drugačna. Kot se namreč izkaže, veliko otrok, ki obiskuje zavode s prilagojenim programom, nima toplega doma. Zato gre vse samo navzdol, družba pa še vedno ni naredila dovolj, da bi se v njo enakopravno vključili. Andrej je pred prometno nesrečo imel topel dom. Imel je starše in sestrico in zelo rad je igral klavir. V igranju klavirja je blestel. Iz sveta glasbe je padel v svet tišine. Iz toplega družinskega okolja je prišel v okolje, v katerem so se otroci šolali po prilagojenem programu. Pa vendar ga je glasba rešila. Pokazal pa je tudi veliko mero poguma. V zavodu je našel svojo sestrico, Jarino. Sposoben se je bil upreti sistemu, v katerem je veljalo, da se tem otrokom ne da pomagati. Andrej je dokazal, da se da, če se hoče in če imaš nekoga brezpogojno rad. Jarino je namreč rešil iz rok očeta pijanca. Združila in tudi v nadaljevanju družila ju je glasba, s pomočjo katere sta začela graditi medsebojno zaupanje in naklonjenost. Ko si enkrat med seboj zaupamo, pa gre vse samo še navzgor. Zaupanje je temeljni kamen, na katerem lahko izgradimo svojo osebnost in pogumno stopamo v življenje. Če nismo prepričani, komu lahko zaupamo in da sploh komu lahko zaupamo, ne zaupamo niti sebi. Ne zaupamo, da zmoremo, da smo vredni in da je življenje lahko tudi lepo. In pojavi se svet tišine in nerazumevanja. Če imamo srečo, pa kdaj pa kdaj lahko zaslišimo tudi malo glasbe, ki nas odpelje novemu življenju naproti. In takrat nam do živega ne pride niti kriminalna tolpa.



Odlomek iz knjige

V resnici prav nič dobrega. Razdelili jih bodo po zavodih za otroke s prilagojenim programom. Nekateri otroci ne bodo zdržali in bodo spet zbežali, pristali bodo v drugih, podobnih tolpah. Ali bodo celo zbrali svoje tolpe in izkoristili izkušnje, ki so si jih nabrali pri Gluhem. Te pa, ki bodo ostali v zavodu, bodo čez nekaj let tako postavili pred vrata in jih pustili same v svetu, ki mu ni mar zanje. A ta del zgodbe poznate zelo dobro že sami. Eden od teh sto otrok bo imel srečo in se bo izšolal za zobnega tehnika ali celo za pedagoga. Nekateri se bodo izučili za dobre pleskarje, morda mizarje ali montažerje in bodo solidno služili z obnovami stanovanj. Nekatere bodo zaradi izpolnjevanja državne kvote vzeli na katero nekvalificirano delo. Vsi preostali pa bodo spet odšli med žeparje ali se bodo zapili zaradi brezupnosti svojega položaja …

(str. 149-150)150

Cobiss povezava


Ključne besede: GLUHONEMI, DRUŽBENA IZKLJUČENOST, ORGANIZIRANI KRIMINAL, PROMETNE NESREČE, FANTJE, GLASBENIKI, SIROTE, ŽALOVANJE, INVALIDI, OTROCI S POSEBNIMI POTREBAMI, V MLADINSKEM LEPOSLOVJU


Prispeval/-a: Nina Jamar, Občinska knjižnica Jesenice
Objavljeno: 21.12.2020 13:04:58
Zadnja sprememba: 21.12.2020 13:04:58
Število ogledov: 619