Dobre knjige
3683 knjig

Vpišite vsaj dve začetni črki naslova, žanra, predmetnih oznak, imena ali narodnosti avtorja.

13 1/2 življenj kapitana Sinjedlakca : pol življenjskih spominov morskega medveda, s številnimi ilustracijami in z uporabo
Karakteristike knjige
veselažalostna
zabavnaresna
prijetnastresna
predvidljivanepredvidljiva
domišljijskaprizemljena
čudovitaneokusna
nenasilnanasilna
optimističnačrnogleda
neerotičnaerotična
običajnaneobičajna
lahkotnazahtevna
kratkadolga
odpri
Oceni knjigo:
5,0
Št. ocen:1









Walter Moers

13 1/2 življenj kapitana Sinjedlakca : pol življenjskih spominov morskega medveda, s številnimi ilustracijami in z uporabo "Leksikona razlage potrebnih čudes, življenjskih oblik in fenomenov Zamonije in okolice" izpod peresa prof. dr. Črtomira Črnonočnika

Ljubljana, Sanje, 2018

Št. strani: 684


Prevod: Darko Dolinar


Zbirka: Sanje. Roman
Žanr: mladinski roman

Narodnost: nemška književnost

Spomini na življenje v prvih 13 in ½ letih sinjedlakega medveda, na kratko Sinjedlakca, bralca popeljejo v pravljično deželo Zamonijo, ki naj bi, če verjamemo narisanemu zemljevidu, ležala sredi današnjega Atlantskega ocena med Evropo in Severno Ameriko. Zgodba se začne na morju, kjer se v krhki orehovi lupini mali Sinjedlakec izpostavljen guga proti nevarnemu Požiralniku, luknji v morju, najgrozovitejšemu vodnemu vrtincu sedmih morij in ga tik pred pogubo rešijo palčki pirati, vladarji Zamonijskega oceana. Z njimi ostane do dne, ko toliko zraste, da njegova teža ogrozi ladjo in ga izkrcajo na samotnem Otoku morskih strahov. Sinjedlakcu sledimo iz ene osupljive pustolovščine v drugo, prepotujemo celo Zamonijo: od Kulinaričnega otoka od Mračnih gora, dimenzijskih lukenj, tornadov, Sladke puščave do prelepega in nedoumljivega mesta Atlantis in vsega, kar je še vmes. Spotoma nam z razlago o posameznih čudesih in nenavadnih bitjih postreže sam profesor Črtomir Črnonočnik, ejdeet s sedmimi možgani, ki je Sinjedlakca učil v nočni šoli na zanimive in nemalokrat na precej nenavadne načine. »Ni je stvari, ki bi veljala več od solidne izobrazbe!« je prepričan Sinjedlakec, ko mora na potovanjih mobilizirati vse svoje znanje, pogum in optimizem, da se izvleče iz zagat, v katere ga pahnejo njegova radovednost, nepremišljenost in sladkosnednost. Nagrajeni prevod Darka Dolinarja je vsekakor prava knjižna poslastica.



Odlomek iz knjige

To ni bila navadna mreža, to je bila stkana genialnost. Ko bi obstajal pokal za zvijačno lovsko tehniko, bi pripadel temu zahrbtnemu vozlanju. Zdelo se je, da porablja pajkulja vso svojo energijo in inteligenco za to, da sestavlja te mojstrovine umetnosti lovljenja plena, najbrž jih je bilo po Velikem gozdu na tisoče. Ni čuda, da v tem lesu ni več živela nobena žival. Drug za drugim so se morali v eno teh mrež zaplesti tudi še zadnja srna in zadnja ptica, vsak hrošč, vsak metulj in vsaka muha enodnevnica.
Bržkone ni ničesar bolj grozovitega od smrti v zankah gozdne čarovniške pajkulje. Svojo žrtev zelo skrbno prekriva s kislinsko tekočino, ki zbuja slabost, najprej razje kožo in mučno počasi spreminja meso v kašasto, lahko prebavljivo gmoto, in potem v neznosnih bolečinah kosti …
Hvala, hvala, ampak tako natančno pa tega zdaj res nočem vedeti! Morda bi bilo prijazno, če bi mi leksikon lahko dal nekaj praktičnih namigov. Na primer, kako naj se osvobodim iz mreže gozdne pajčje čarovnice.
Potem ko se je živo bitje ujelo v mrežo čarovniške pajkulje, je le njej sami mogoče osvoboditi žrtev iz mreže, namreč s pomočjo pravkar izčrpno opisanega utekočinjanja le-te. Na področju raziskovanja lepil velja izloček gozdne čarovniške pajkulje kot nesporna številka ena med lepljivimi tekočinami. Ne obstaja nobena kemična, rastlinska ali drugovrstna spojina, ki bi lahko izničila oprijemalno silo izločka čarovniške pajkulje.
Kaj takega res rad slišim. Nisem samo ujet v mreži enega najpodlejših živih bitij te celine, ki bo v doglednem času prišlo tod mimo, da bi me raztopilo v kašo, ne, poleg tega je še znanstveno dokazano, da za lepilo, s katerim sem pritrjen, prav zagotovo ni nobenega protisredstva.
Razen vode.
Kaj?
Razen vode. Presenetljivo je, da je samo navadna studenčnica, deževnica ali voda iz vodovoda zmožna nevtralizirati oprijemalno moč izločka gozdne čarovniške pajkulje.
Aha. Voda. Tukaj je bila voda, cel potok poln vode, vendar je bila najmanj dvajset metrov daleč. Kako naj pridem do tja? Ima morda leksikon kako priporočilo za to? Halo? Leksikon?
Molk v gozdu.
Morda je pajkulja šele na sveže spletla mrežo in ne bo prišla prej kakor čez nekaj tednov. Verjetno bo med tem časom deževalo, pa se bom brez napora osvobodil in izginil iz gozda.
Veliki gozd (nadalj.): Večino tekočine dobiva Veliko gozd iz mnogovrstnih podzemskih izvirov, ki kot žile prepredajo njegovo podtalje. V Velikem gozdu malokdaj dežuje, pravzaprav samo ob redkih mračnogorskih neurjih. Če je mračnogorsko neurje pravkar minilo, je mogoče računati na naslednji dež čez nekaj mesecev, morda čez nekaj let.
Te informacije bi me lahko res oropale slehernega upanja. Moj optimizem se je počasi umikal bolj realističnim razmislekom. Morda je pajkulja razpela mrežo že dolgo tega in je bila ravno na poti, da bi pobrala plen. Nemara je že ves čas prežala v grmovju in se pasla ob pogledu na svojo brezmočno žrtev.
Kaj je bilo to? Ali ni v grmovju pravkar zašumelo?
Ne, seveda ne, bil sem samo na najboljši poti, da od strahu izgubim pamet. Bil je samo veter, ki je zlasal nekaj vej.
To! Spet je zašumelo! To ni bil veter, samo nekaj listov v grmovju na nasprotni strani je nenaravno poskočilo sem in tja. Nekaj živega! Kakšno živo bitje bi to že moglo biti, saj razen pajkulje in mene ni bilo v Velikem gozdu nobenega drugega.
Še enkrat je zašumelo, močneje in dalj kot prej.

(Str. 225-227)

Nagrajena knjiga: 

zlata hruška 2018

Cobiss povezava


Ključne besede: POŠASTI, PUSTOLOVŠČINE, DOMIŠLJIJA


Prispeval/-a: Sabina Zore, Knjižnica Franceta Balantiča Kamnik
Objavljeno: 4.12.2020 20:11:39
Zadnja sprememba: 4.12.2020 20:11:39
Število ogledov: 222