| Žanr | biografski roman |
| Narodnost | italijanska literatura |
| Kraj in leto izida | Ljubljana, 2003 |
| Založba | Mladinska knjiga |
| Zbirka |
Oddih |
| Prevod |
Irena Trenc - Frelih |
| Ključne besede | 356-323 pr.n.št., alexander magnus, makedonski kralj |
Amonove sipine (izvorno Le sabbie di Amon) je knjiga pisatelja Valeria Massima Manfredia, italijanskega arheologa in univerzitetnega profesorja. Je druga v njegovi triologiji o Aleksandru Velikem. Mladi Aleksander se izkaže za dobrega in modrega vojašekga poveljnika. Porazi perzijsko vojsko in osvoji trdnjave in številna pristanišča. V starodavnem svetišču v Gordiju preseka sloviti vozel in napove, da bo z mečem zavladal svetu. Na koncu uspe zavzeti Egipt, kjer ga neznane skrivnostne sile vlečejo v oazo sredi puščave, kjer v templju Zevsa Amona izve, da je božanskega rodu. Valerio Massimo manfredi je zgodovinske podatek črpal iz številnih zgodovinskih virov, med katerimi so: navedbe Herodota o letečih kačah, citati iz Homerja in Hezioda ter nekaj opazk o tehničnih rešitvah taktičnih problemov pri Eneju in v Frontinovh Stratagemata. Avtor je upošteval tudi portrete in arheološka izkopavanja na različnih, v knjigi omenjenih najdiščih.
Objavljeno: 02.11.2020 23:02:46
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:42:59
Aleksander je vztrajal, da bo sam vodil kolono na pohodu Stražarji prelaza so ga zagledali v vzhajajočem soncu in ga nemudoma prepoznali zaradi rdečega prapora z zlato argejsko zvezdo, zaradi orjaškega črnega konja, na katerem je jezdil in zaradi črnega oklepa, od katerega so se ob vsakem gibu odbijali žarki. (271)
