35 kil upanja

Ljubljana, Mladinska knjiga, 2020

Št. strani: 113

Prevod: Boris Jukić

Zbirka: Odisej
Žanr: mladinski roman (mladinski)

Narodnost: francoska književnost

Anna Gavalda, ki je napisala roman 35 kil upanja, je ena najpriljubnejših francoskih prijateljic, ki je za svoje delo prejela številne nagrade. Gre za zgodbo, katere glavni junak je trinajstletni fant, ki ima petintrideset kilogramov in mu je ime Grégoire. V šoli je zelo neuspešen učenec, a sicer krasen, vedoželjen in zelo ustvarjalen in inovativen fant. Njegove ustvarjalnosti pa v šoli ne opazijo, saj ga šola ne zanima, zanimajo pa ga vsakdanji izzivi povezani z vsakdanjim življenjem. V šoli pravijo, da ima težave s koncentracijo, čeprav gre za to, da ga obravnavana tematika sploh ne zanima. Zato pa nima nobenih težav s koncentracijo pri ustvarjanju v dedkovi delavnici ali z lego kockami. Ker ga te svari zanimajo. V šoli ni priljubljen ne med učenci in ne med učitelji, njegova neuspešnost v šoli vpliva tudi na odnose doma. Čeprav je velika verjetnost, da se starša ne bi najbolje razumela niti, če bi bil Grégoire v šoli najboljši učenec. Edini, ki se njim pogovarja, ga spremlja pri delu v delavnici in opazi, česa je sposoben, je njegov dedek. Zanj si vzame čas in včasih dobimo občutek, da je edini, ki ga ima zares rad in ga sprejema takšnega, kot je. Starši, učitelji in sošolci tega niso sposobni. Grégoire zaradi svoje neuspešnosti zamenja dve šoli, dokler sam ne najde šole Velike Poljane, kjer končno tako kot dedek, zaznajo njegove druge zmožnosti. Še vedno je med najslabšimi učenci, ga pa učenci in učitelji sprejmejo medse. Imajo ga radi. In to, da te ima nekdo rad, ti zna prisluhniti in verjame vate, je edino, kar v življenju šteje. Vse ostalo pride samo po sebi. In nekoč, če smemo verjeti v srečne konce, tudi Grégoire ne bo več najslabši učenec. Presenetljiva pa je Grégoire odločenost, da bo, ne glede na vse, sledil svojim sanjam. Ali pa tudi ne, glede na to, da mu je že v vrtcu nekdo pokazal, da je vse možno, če vemo, česa si želimo in kaj je za nas pomembno.

Odlomek iz knjige

Samo eno leto sem bil srečen. To je bilo zadnje leto vrtca, pri učiteljici, ki ji je bilo ime Marie. Nikoli je ne bom pozabil. Ko se spomnim nanjo, vem, da je bila Marie učiteljica zato, ker je hotela delati tisto, kar je imela v življenju rada: sestavljati, ustvarjati in izdelovati stvari. Takoj sem jo vzljubil. Prvega jutra prvega dne. Nosila je oblačila, ki si jih je sama sešila, puloverje, ki si jih je sama spletla, in nakit, ki si ga je sama zamislila. Ni minil dan, da ne bi odnesli domov kakega ježka iz kaširanega papirja, mucko stekleničko za mleko, miško v orehovi lupini, sestavljanko, risbo, sliko, lepljenko … Ni čakala na materinski dan, že prej nas je povabila v kuhinjo, da smo ji pomagali. Govorila je, da je uspešen tisti dan, ko kaj ustvarimo. Ko pomislim na to, si rečem, da je bilo tisto leto sreče tudi začetek mojih težav, saj sem takrat spoznal nekaj zelo preprostega: nič na svetu me zanima bolj kot moje roke in tisto, kar te roke zmorejo.

(str. 12-13)

Ključne besede: DRUŽINSKI ODNOSI, ODRAŠČANJE, STARI STARŠI, ŠOLSTVO, USTVARJALNOST, FANTJE, VRSTNIKI, UČITELJI, VZGOJITELJI, V MLADINSKEM LEPOSLOVJU

Prispeval/-a: Nina Jamar, Občinska knjižnica Jesenice
Objavljeno: 9.5.2020 21:50:23
Zadnja sprememba: 10.5.2020 10:25:54
Število ogledov: 7769