Šumenje gozda
Žanr | družbeni roman, razvojni roman |
Narodnost | hrvaška književnost |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2020 |
Založba | Beletrina |
Ključne besede | Otroštvo, Družina, Odraščanje, Vzgoja, Ustaši |
Prevod | Jurij Hudolin |
Šumenje besed
Šumenje gozda hrvaškega pisatelja Damirja Karakaša je resno čtivo, pa čeprav gre ne prvi pogled zgolj za nekakšen razvojni roman o odraščanju nekega dečka iz neke liške vasi v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Šumenje gozda ta žanrski okvir močno presega. Šumenje gozda je zagotovo tudi obračun s tradicionalnimi vrednotami, ki so oblikovale nek prostor in obračun med različnimi generacijami, ki zdaj v njem prebivajo. Svet se tudi v sedemdesetih vrti hitreje, kot se je nekoč, pa čeprav se zdi, da v Liki že od nekdaj stoji, temu vendarle ni tako. Šumenje gozda, je tudi Karakašev obračun s preteklostjo. Verjetno ne toliko njegovo, kot pa preteklostjo njegovih prednikov, obračun z ustaštvom, nacionalizmom in ruralnostjo. A gre za izjemno poetičen in tenkočutno spisan obračun. Za sladokusce!
“Z obema rokama primem sadiko slive in jo počasi vtaknem v praznino luknje: oče s stopalom potiska zemljo v luknjo. Sklonil se je in z mišjimi koraki stopa okrog sadike. “Lahko greš,” reče in z lopato tepta zemljo okrog posajene sadike tako spretno, kot da bi bila lopata njegova podaljšana roka. Dlani obrišem v mokro travo, in obenem, ko sem ravno v čepečem položaju, z dlanmi poravnam zmečkane hlačnice. Korakam, strmim v bledo nebo: zlilo se je s pokrajino; iz megle se bočijo ošiljeni bregovi kakor božje dojke.” (str. 74)