| Žanr | psihološki roman |
| Narodnost | slovenska literatura |
| Kraj in leto izida | Ljubljana, 2009 |
| Založba | Študentska založba |
| Zbirka |
Knjižna zbirka Beletrina |
| Ključne besede | Družinski odnosi, Razmerja, Slovenija |
Ime slovenske pisateljice Gabriele Babnik ponavadi tematsko povezujemo z Afriko. Je prejemnica več nagrad – za prvenec Koža iz bombaža, za roman Sušna doba nagrado Evropske unije za literaturo ter Stritarjeve nagrade. Z romanom V visoki travi nas prestavi na slovensko podeželje, v povprečen slovenski dom. Skozi perspektivo prvoosebne pripovedovalke, Lidije, sledimo njenemu življenju vse od mladostnih let, dokaj travmatičnega otroštva, poroke, dela v tekstilni tovarni, neposrečenega zakona in tako naprej.
Presenetljiv in svež je ravno ta prvoosebni pogled na dokaj povprečno, nezanimivo življenje. Babnikova da glas ženski, katere življenje se vrti okrog družine, gospodinjstva in ki je na prvi pogled zelo enolično, da bi lahko napisalo roman. Vendar se pravo, kruto, krvaveče in utripajoče življenje odvija v notranjosti pripovedovalke: “In čeprav bi se morala smejati, jočem. Vem, da bo to stvari samo še poslabšalo, toda le tako lahko sprejmem tisto, kar sem. In živim zato, da bi jemala, ne da bi dajala. Pozabljala, ne da bi se spominjala.” (str. 159)
Presenetljivo, pretresljivo in mojstrsko napisano branje.
Objavljeno: 03.04.2020 15:31:08
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:41:10
“V resnici sem mu namreč hotela reči, da mi je vseeno, če me pretepe ali ne. Kajti tisto, kar resnično boli, ni donenje v glavi ali razcveteni jajčniki, temveč stvari na dolgi rok. kot ta najina navidezna ljubezen. Zbuditi se vsako jutro in vedeti, da ob tebi leži telo, ki ničesar ne čuti, ki zgolj tolerira, čeprav ne veš, kako dolgo še, kdaj bo iz njega skočila zver.” (str. 135/136)
in nato