Nostalgija po prihodnosti

Nostalgija po prihodnosti je literarizirana biografija slovenske slikarke Ivane Kobilice (1861-1926), ki v romanu prevzame podobo slikarke Ive. V želji po pobegu pred ozkogledimi in klerikalnimi težnjami domačega kraja se Iva odpravi na svetovljansko popotovanje z namenom pridobiti širše umetniško znanje. Tujina z vsem, kar ponuja, svoj vrh doseže v Parizu, kjer se Iva znajde v bohemski stanovanjski skupnosti z drugimi ženskimi umetnicami. Njihova pariška življenja kroji temnopolti ljubimec Gretor (v resničnem življenju gre za danskega umetnika Willyja Gretorja), ki se nad svojimi družicami izživlja in tako maščuje za evropski kolonializem v Afriki.

Roman se bolj kot na avtobiografske podatke zanaša na fragmentirano pripoved, v kateri dobimo bežne vpoglede v motivacije posameznih likov. Kot pritiče impresionizmu se pripoved izriše šele ob nizanju posameznih potez, epizod, krajev. Čeprav je dogajanje postavljeno v prelom med 19. in 20. stoletje, so v romanu naslovljene še danes izjemno aktualne teme, kot so položaj umetnic v (primarno moškem) umetniškem svetu, romantični odnosi, v katerih je prisotno finančno nasilje, občutje tujosti in marginalno, z meščanskimi normami neskladno, življenje.

Gabriela Babnik Ouattara (1979) je v Nemčiji rojena pisateljica, prevajalka in literarna kritičarka. Kot romanopiska je nase opozorila že ob izidu prvenca Koža iz bombaža, ki je leta 2007 prejel nagrado Slovenskega knjižnega sejma za najboljši prvenec. Njen drugi roman, Sušna doba, je leta 2013 prejel Evropsko literarno nagrado, angleški prevod pa je bil leta 2016 uvrščen na širši izbor za International Dublin Literary Award. V svojih delih odkriva (rasne) raznolikosti človeških odnosov in intime ter s svojim pisanjem ostaja ena izmed najbolj branih slovenskih avtoric 21. stoletja.