Cerkev je deveti kriminalni roman iz serije o detektivu Martinu Vrenku, ki jo od leta 2007 snuje mariborski pisatelj Avgust Demšar ter ob protagonistu razvija še vrsto stranskih kriminalističnih likov, ki epizodično in po potrebah stopajo v čevlje glavnega junaka. Pravzaprav je to že avtorjev deseti roman, če štejemo tudi roman Miloš (2013), v katerem je kot glavni detektiv prvič nastopil Miloš, ki pa kasneje ni dobil lastne serije detektivskih romanov, pač pa se je namesto tega pridružil Vrenkovi do danes že dodobra razširjeni ekipi. 

Demšarjevo ime je v zadnjem letu in pol postalo še bolj domače v tako rekoč vsakem slovenskem domu, kjer plačujejo RTV-prispevek, vse od januarja lani, ko je nacionalna televizija začela predvajati serijo, ki je nastala po njegovih romanih. Pozornost so s tem dobili predvsem avtorjevi zgodnji romani z inšpektorjem Vrenkom (to so Olje na balkonu iz 2007, Retrospektiva iz 2008 in Tanek led iz 2009), ki služijo kot predloga za televizijske scenarije, medtem pa avtor svojo literarno formo še dviga v poznejših romanih. Cerkev je tipičen primer Demšarjeve kompleksne družbeno angažirane kriminalke, kakršne je avtor začel pisati leta 2012 z romanom Obsedenosti v času krize in česar dober primer je v nadaljevanju predvsem Pohorska transverzala (2016). Po tem ko je Demšar svoje zgodnje romane v maniri spretnega žanrskega obrtnika posvetil zločinom, ki jih motivirajo čustva in pridobitništvo, je poznejšim romanom skupno, da avtor v njih upodablja družbene razmere in razmerja, z oblikovanjem zgodb pa kot vsak dober avtor literature k njim podaja komentar. V Demšarjevih najboljših romanih na robovih kriminalnega žanra bivajo zametki in mestoma izpeljave intrigantnih problemskih in družbenih romanov. Tak je tudi Cerkev, ki je podnaslovljen kot prvi del trilogije Vodnjaki.

Če se je v omenjenih dveh kompleksnejših romanih posvetil socialni stvarnosti posttranzicijske družbe v obdobju ekonomske recesije ter korupciji in političnemu kriminalu, je v romanu Cerkev pod drobnogled vzel finančni zlom Nadškofije Maribor, ki ga je leta 2011 razkril italijanski tednik L'Espresso. Četudi bralci zlahka prepoznamo ta sedaj že polzgodovinski motiv, pa avtor k njegovi obravnavi pristopa kreativno in svobodno. Kot svojevrsten komentar k dogodku polpretekle zgodovine si zamišlja umor škofa, ki se skoraj deset let po razkritju finančnih mahinacij nadškofije, leta 2020, odvije v Baziliki Marije Zavetnice s plaščem na Ptujski Gori ter kriminaliste z Vrenkom na čelu odpelje na pot iskanja povezav med škofovim prerezanim vratom in odmevno afero.

Demšar še vedno streže s svojim pripovedovalskim slogom objektivnega opazovalca z ostrim očesom za detajl in posluhom za ritem pripovedi. S sedaj že vajeno spretnostjo se sprehaja po marginah pripovedi in bralca neprestano vleče vanjo tudi pri zastranitvah in ekskurzih, ki sprva niso videti medsebojno povezani. Pri napeljavi številnih pripovednih niti Demšarju pomaga njegov lasten "izum" kolektiva javnih uslužbencev, ki so pravzaprav drugi (če ne prvi) protagonist ob Vrenku. Ta omogoča bdenje nad zgodbo z različnih ravnin, ki jih ti liki zasedajo v arhitekturi kolektiva, ter sočasno razkriva dinamiko kriminalističnega oddelka policije in njegovo vpetost v sodstvo, tožilstvo in politiko, kar pride še posebej do izraza ob umoru visokega cerkvenega dostojanstvenika, ob katerem se ustavi normalen tek celotne družbe. Gneča v pisarni, kjer je v prvih romanih ob zgolj dveh sodelavcih dominiral Martin Vrenko, ima tudi svoje izzive: da bralec likov ne meša in da lahko njihovim osebnim zgodbam sledi, je vsekakor smiselno branje Demšarjevega opusa od začetka, saj avtor v vsakem od romanov enega od njih postavi v vlogo soprotagonista Vrenku. Po tem ko je bila v prejšnjem romanu (Otok, 2018) v vlogi izpostavljene preiskovalke Nika, avtor tokrat nekaj več pozornosti spet namenja Milošu in njegovemu zasebnemu življenju. 

Kot se za kriminalko, ki obsega častitljivih 600 strani oziroma več, spodobi, se po prvem zvrsti še vrsta novih umorov, ki preiskovalce odmikajo od rešitve, vendar je obsegu navkljub Cerkev napeto in tekoče, a hkrati nepričakovanih obratov polno branje, ki hitro kopni pod prsti.

Mojca Pišek, 15. junij 2022