Nekaj ljudi išče srečo in crkne od smeha

Ljubljana, Sophia, 2019

Št. strani: 171 str.

Prevod: Urška Brodar
Spremna beseda: Blaž Gselman

Žanr: družbeni roman, satirični roman

Narodnost: nemška književnost, švicarska književnost

Zeitgeist

Prevladujoče mnenje je, da živimo v čudnih časih. Zagotovo imata neoliberalistična miselnost in skokovit tehnološki razvoj velik vpliv na naše življenje, a vendar, če dobro pomislimo, so ti naši časi res nekaj tako zelo posebnega? V bistvu imajo vsi časi nekatere svoje specifike in so ponavadi čudni predvsem ljudem, ki v njih živijo oziroma živimo. Torej nič novega, kakor ni nič novega zgražanje starejših nad mlajšimi generacijami. In verjetno ne bo napak, če na tem mestu zapišem, da je roman Nekaj ljudi išče srečo in crkne od smeha točno to, odraz nekega (našega) časa. Časa, ki navkljub tehnološkemu napredku in globalizaciji ter posledičnemu manjšanju sveta dela iz nas vedno večje nezadovoljneže in odtujence. Romaneskni prvenec Sibylle Berg je torej nekakšen naš zeitgeist, napisan precej minimalistično in zelo neposredno, brez odvečnih besed. Podobno kot je to v Šolskem zvezku storila Agota Kristof ter globoko zarezala v dušo tenkočutnega bralca, kar bo brez vsakega dvoma uspelo tudi Bergovi. Odlično branje, ki zasluži vašo pozornost. Čimveč nje, pa čeprav roman bralcu pogostokrat nastavi ogledalo in se lahko ta včasih počuti precej nelagodno. Čimveč nje, prav zato? Prav zato!

Odlomek iz knjige

Zdaj vem, kaj bom naredila. Z moškim se bom odpeljala stran. Z moškim se bom odpeljala v Marakeš. Neki znanec, imena ne vem več, mi je enkrat povedal, da so tam najboljši čarodeji, verjamem v čarodeje. Enkrat je že delovalo. Prišel je. Murti je pač rekel, da me bo ljubil, moški, tega mi ne more obljubiti. Moški je prišel. Ljubi me ne. Mogoče me bo ljubil, če se z njim odpeljem v Marakeš. Možno je. Mogoče je ljubezen zadnja ideja tega tisočletja. Zadnje, kar nam še ni uspelo. Nekaj za verjeti vanjo. Mogoče se zato tako ženem za njo. Če bomo vsi imeli smolo, se bo novo tisočletje začelo, in opazili bomo, da tudi ta ideja ni za verjeti vanjo. Ker je iluzija, kot vse drugo. Kot revolucija, peace pa to. Mogoče bomo pa potem obstali in naredili kolektivni samomor, ker, brez vere v nekaj, se življenje ne splača več. Mogoče bo človeštvo doživelo zadnje, veliko razsvetljenje ob samomoru. Zgoditi bi se moral po vsem svetu ob istem času. Se pravi, ob upoštevanju časovnih pasov. Povsod, na zemlji v isti minuti. Mogoče bomo potem slišali zemljo, kako se zasmeje v olajšanju, ko bomo odhajali.

(str. 131)

Glej tudi

Bukla

SNG Nova Gorica

Ključne besede: NEOLIBERALIZEM, KRITIKA, ŽIVLJENJE, USODE, SMRT

Prispeval/-a: Samo Roš, Osrednja knjižnica Celje
Objavljeno: 17.2.2020 18:05:37
Zadnja sprememba: 18.2.2020 12:43:23
Število ogledov: 2869