Dobre knjige
2999 knjig

Vpišite vsaj dve začetni črki naslova, žanra, predmetnih oznak, imena ali narodnosti avtorja.

Tržaške prikazni
Galerija slik
Karakteristike knjige
veselažalostna
zabavnaresna
prijetnastresna
predvidljivanepredvidljiva
domišljijskaprizemljena
čudovitaneokusna
nenasilnanasilna
optimističnačrnogleda
neerotičnaerotična
običajnaneobičajna
lahkotnazahtevna
kratkadolga
odpri
Oceni knjigo:
4,0
Št. ocen:1









Dušan Jelinčič

Tržaške prikazni

Trst, Založništvo tržaškega tiska, 2019

Št. strani: 151


Žanr: kratka zgodba

Narodnost: slovenska književnost

Kugyjeve orgle in žalostne kurbe Jamesa Joycea

Trst je naš, je slogan, ki občasno še zdrsne z ustnic kakšnega entuziasta, čeprav pravno formalno temu seveda ni tako. Trst je topogledno pač italijanski, ker je bilo tako zapisano v osimskem sporazumu. A vendar je Trst predvsem sam svoj. Mesto, ki živi po svoje in se požvižga na to, kar o njem mislijo drugi. Dušan Jelinčič je verjetno najplodovitejši sodobni slovenski zamejski pisatelj, ki se preizkuša v zelo različnih žanrih. Najuspešnejši je zagotovo v tako imenovanem alpinističnem leposlovju, saj je njegov roman Zvezdnate noči največkrat nagrajeno slovensko leposlovno delo sploh, in le vprašanje časa je bilo, kdaj bo bralcem predstavil zgodbo svojega rojstnega mesta. To je naredil z zbirko kratkih zgodb Tržaške prikazni. Logična in dobra odločitev, saj je na ta način zgodbo mesta možno prikazati še najbolj večplastno. V Tržaških prikaznih torej nastopijo Julius Kugy, James Joyce, Italo Svevo, Odilo Globočnik, Franco Basaglia … ljudje, ki so Trst zaznamovali tako v dobrem, kot slabem. Jelinčič posveti zgodbo tudi kopališču Lanterna, ki ga Tržačani imenujejo Pedočin in je edino kopališče v Evropi, na katerem se morajo moški in ženske še vedno kopati ločeno. Prav tako posveti zgodbo staremu stadionu Gezar, na katerem je precejkrat na končni rezultat nogometne tekme s svojimi sunki vplivala tržaška burja. Trst torej ni naš in verjetno nikoli ne bo, je pa vsaj nekoliko Jelinčičev in ko sem prebiral njegove Tržaške prikazni, me je večkrat prijelo, da bi ga ponovno obiskal. In ko ga bom, bom nanj zagotovo gledal z drugačnimi očmi, kot sem doslej.



Odlomek iz knjige

Ko je prisluhnil razlagam marljivih vodičev, je bil Tojo vse bolj v zadregi. Bližnja preteklost, tista, ki jo je hotel s časom povsem izbrisati, ker je bila preveč boleča, je silovito izbruhnila na dan. Ko je vodič razlagal, kako je po sistemu rovov in predorov nacistični voditelj Odilo Globočnik - sicer slovenski odpadnik, kot jih je bilo tedaj nič koliko - odhajal iz svoje vile v Ulici Romagna na sodišče, ki je bilo povezano z bližnjimi zapori, kjer so mučili jetnike, se je Tojo moral usesti. Vstal je šele, ko se je skupina premaknila h Globočnikovemu jašku, po katerem se je esesovski vrhovni vodja operativne cone Jadransko primorje po polžastih stopnicah podajal v svoj urad na upravnem nacističnem sedežu. Do njegovih ušes so prikapljali razkrojeni okruški odsekanih stavkov, kako je Globočnik v Rižarni osnoval edino nacistično uničevalno taborišče v Italiji, že prej pa je načrtoval gradnjo razvpitih lagerjev na Poljskem Sobibór in Treblinka ter bil tako odgovoren za poboj več kot milijona Judov iz vse Evrope.

(str. 42-43)

Cobiss povezava

Glej tudi

link RTV SLO
link Primorski dnevnik
link Mladina


Predmetne oznake: Zamejski Slovenci, Kratka proza, Mesta


Prispeval/-a: Samo Roš, Osrednja knjižnica Celje
Objavljeno: 9.10.2019 10:22:09
Zadnja sprememba: 9.10.2019 10:22:09
Število ogledov: 90