Alessandro D'Avenia

Umetnost krhkosti : kako ti Leopardi lahko reši življenje : [roman]

Ljubljana, Družina, 2018

Št. strani: 239

Prevod: Vesna Velkovrh Bukilica

Žanr: filozofski roman, monološki roman, pisemski roman, dialoški roman

Narodnost: italijanska književnost

Življenja brez strasti do življenja ne bi prenesel.

»Se je mogoče izmojstriti v utrudljivi umetelnosti vsakdanjega življenja, da postane umetnost vsakdanje radosti?« To je poglavitno vprašanje in življenjski napor italijanskega pisca, ki poleg pisanja svoj čas posveča delu z mladimi in njihovo krhko ranljivostjo; z našimi semeni, ki jim poskušamo zagotoviti vse potrebno za življenje, ne pa tudi razlogov, da bi življenje resnično in radostno živeli, kajti »srečo smo zamenjali za blaginjo, sanje za porabo«; njihovo mladost, njihova telesa, misli in srca smo oropali domišljije s tem, da smo jih prenapolnili z 'vsem', a z ničimer od tega 'vsega' res pomembnim. Roman, kot ga je podnaslovil avtor, je predvsem esejistično razmišljanje o življenju, ujeto v monološko formo pisem, naslovljenih italijanskemu renesančnemu pesniku Giacomu Leopardiju, ki mu služi kot vzor in navdih za premagovanje žalostnih življenjskih bremen na način zoperstavljanja bolečini z iskanjem lepote, razumljene kot polnosti, razvidne iz vsakdanjih stvari, če jo znamo izslediti, kar oba, tako Leopardi kot d'Avenia udejanjata v literarno izmojstreni besedi. Preko pesnika nam avtor sporoča, da se umetnost bivanja nahaja v življenju brez strahu pred življenjem, natančneje: prav s sprejemanjem strahu samega. V tem, da v svoji biti vztrajamo pristnejši in resničnejši, da bivamo na način »biti kos globini stvarnosti«, biti očaran nad življenjem in ne bivati na tem svetu zgolj kot izčrpan, bledoličen statist. Na način »ljubiti in si prizadevati za kar največ življenja zase.« Se ne odpovedati življenju, tudi ko se zdi, da le-to ne bo izpolnilo naših želja. Ohranjati upanje, tudi ko je upati težko, kar je največje junaško dejanje in največje dejanje ljubezni. Le tako se lahko upremo temu, da svojo življenjsko pot dojemamo kot usodo, ki nas je zadela in jo zmoremo zgolj trpno prenašati, ampak jo, nasprotno, preobrazimo v našo lastno izbiro, da smo; da obstajamo z vsemi našimi hibami, porazi in omejitvami. Upati pa je mogoče le, »če vedno, v vseh, tudi najmračnejših trenutkih, sobivamo z lepoto«.

Odlomek iz knjige

V svojem poklicu učitelja sem se naučil 'poslušati obraze', kajti obrazi razodevajo človekovo notranje življenje. Polovici tvojega obraza nam kažeta dve življenji: življenje srca in življenje uma. Prvo je s teleskopom na lovu za lepoto, drugi z mikroskopom za vse življenje. Oboje je zelo resna naloga – naloga za vse življenje. Spričo vsega tega si mi blizu, kajti asimetrija tvoje duše, odslikana na obrazu, je tudi moja. Morda vsakega človeka. Zato pa kmalu postaneš prijatelj svojih bralcev – zaradi te krhke, šepave lepote, te mešanice čudenja in otožnosti, očaranosti in razočaranja, ki domuje v naših srcih in umih. Tvoja asimetrija je utelešenje nasprotij: podoba človeka, ki življenja noče le osvetliti z razumom, temveč ga občutiti s srcem. Tvoj portret nam jasno pove, da nenehno nihamo med tečajema možganov in srca; in v tem nihanju tičijo nevarnost, skrivnost in veličina našega življenja.

(str. 61)

Glej tudi

Bukla

Siol

Ključne besede: SREČA, UPANJE, ŽIVLJENJSKA MODROST, OSAMLJENOST, MELANHOLIJA


Prispeval/-a: Renata Vidic, Valvasorjeva knjižnica Krško
Objavljeno: 8.1.2019 12:51:01
Zadnja sprememba: 23.5.2019 8:15:02
Število ogledov: 1749

• facebook
• twitter
• linkedin