Dobre knjige
2771 knjig

Vpišite vsaj dve začetni črki naslova, žanra, predmetnih oznak, imena ali narodnosti avtorja.

Podnebne spremembe
Galerija slik
Karakteristike knjige
veselažalostna
zabavnaresna
prijetnastresna
predvidljivanepredvidljiva
domišljijskaprizemljena
čudovitaneokusna
nenasilnanasilna
optimističnačrnogleda
neerotičnaerotična
običajnaneobičajna
lahkotnazahtevna
kratkadolga
odpri
Oceni knjigo:
0
Št. ocen:0









Franci Novak

Podnebne spremembe

Ljubljana, LUD Literatura, 2014

Št. strani: 160


Zbirka: Prišleki
Žanr: kratka zgodba

Narodnost: slovenska književnost

Nekaj toplega in prijetnega, kot da bi bili na robu neke druge dežele.

V zbirki 14-ih kratkih zgodb Francija Novaka nas čaka čisto poseben svet. Bogate čutne zaznave protagonistov ustvarjajo literarni prostor, kjer se realni svet, ki ga še lahko opišemo, kaj kmalu prelije do roba dojemljivega in razumljivega. Zunanjega dogajanja v večini zgodb ni veliko: jutranji odhod očeta in sina v nov dan, ptič, ki zaide v sobo, trenutek otroške igre, osamljen izlet v hribe, slikanje slikarskega modela, kolesarjevo iskanje informacij o poti … Avtor nas ne začara z zanimivimi prigodami, pač pa z magičnim in presenetljivim doživljanjem: dojenčkov jok je »sijoč in moder« (zgodba Avtomobilski ključ), vonj vijoličen (zgodba Bogovi), otrok pada »noter v drevo« (zgodba Bogovi) … pogosto so literarne osebe v posebnem stanju zavesti (ranjeni, opiti, epileptiki, otroci), vzdušje zgodb je skrivnostno, nedorečeno »kot da znotraj te spokojnosti tli neko drugo življenje« (zgodba Drugi kraji). Zanimivo je skozi zgodbe slediti motivu rok. Te se zelo intenzivno pojavljajo v skoraj vseh zgodbah, določajo človekov jaz in so celo nadomestilo človeškega obraza (zgodba Bogovi). Prav tako nedorečeni in krhki so v zgodbah tudi medosebni odnosi – prikazani preko nežnih in bežnih zaznav zunanjega sveta, drobnih detajlov, skozi katere lahko ugibajoč sestavljamo predzgodbe prizorov (izrazito npr. v zgodbi Madeži), kot da pripovedovalec nanaša na papir rahle poteze s čopičem, ki jih v celostno sliko poveže šele odziv drugih literarnih oseb in bralčev pogled na oboje iz prave razdalje. Knjiga z bogatim jezikom, slikovitimi opisi in številnimi odlomki svojstvenih magičnih prostorov. Knjiga, ki ostri čute in spretno vabi na rob dojemljivega.



Odlomek iz knjige

Ko ste pojedli, ste šli ven in se igrali skrivalnice, polagali ste roke in glave na drevesa in šteli; mogoče je bilo zaradi težke nedeljske hrane ali pa zaradi vročine, ampak ko si enkrat tako štel z dlanmi na drevesu, z glavo, naslonjeno na zapestje, se ti je zazdelo, da padaš noter v drevo. Ko si spet odprl oči, nisi vedel, kje si, le temne sence dreves in grmov so se plazile za ostrimi belimi vogali. Iz stričeve hiše je prišla teta z vozičkom, dojenček si je začudeno ogledoval svoje roke, kot da niso njegove. Potem se je iz zraka izrisala neka druga roka in planila proti tebi in segla noter v drevo in govorila – en dva tri zame, en dva tri zame. (str. 21-22)

Stopaš po zaviti, vijugavi stezi, drevesa z ozkimi upognjenimi krošnjami oblikujejo nekakšen portal, vhod v grapo. Padajoče vode slapu še ne vidiš, le potok gre ob tvoji nogi, poln črnih in mokrih kamnov. Ni prijetno vzdušje, v nekem smislu je zlovešče. Stopaš gor po kamnih kot po stopnicah, že vidiš steno. Povsod so polomljena, trhla drevesa, kot odrezane noge. Zaščemi te, ko se dotikaš mahov, kot bi se dotikal ženske kože, mogoče neke skrivnosti, mokrote pod trebuhom. Povsod je šumenje vode, prihaja z vseh strani, kot da te preplavlja, ne slišiš drugih stvari, ne slišiš tiste zveri, ki mogoče prihaja za tabo. Ogromni balvani in kamni so nagrmadeni drug čez drugega, nalomljena drevesa padajo čez kot vžigalice. Pod slapom so vse stvari nametane druga čez drugo, kot da bi nekdo nekaj izbljuval. A vseeno je nekakšen red, nekakšen osupljiv, negiben red; neizmerno lepo in temno je. Trhla debla, popisana z drobno pisavo majhnih bitij, so polna sipke, oranžne prsti. Stena s trakovi vode se nagne nad tabo, kot da te objema; stena je spolzka in topla, dotakneš se je z dlanjo, potem dolgo časa sloniš s čelom v ozkem toku vode, kot da gre skozte – tok, kot ton glasbe; in včasih pogledaš naokoli, in ti je mogoče žal, da ni nikogar, ki bi te gledal.

(str. 157)

Cobiss povezava

Glej tudi

link Več o avtorju


Predmetne oznake: Medosebni odnosi, Doživljanje, Umetniki, Ljubezen, Otroštvo


Prispeval/-a: Magda Vremec Ragusi, Goriška knjižnica Franceta Bevka
Objavljeno: 12.10.2018 9:13:06
Zadnja sprememba: 12.10.2018 9:13:06
Število ogledov: 147