Dobre knjige
2877 knjig

Vpišite vsaj dve začetni črki naslova, žanra, predmetnih oznak, imena ali narodnosti avtorja.

Brez imena E-knjiga
Galerija slik
Karakteristike knjige
veselažalostna
zabavnaresna
prijetnastresna
predvidljivanepredvidljiva
domišljijskaprizemljena
čudovitaneokusna
nenasilnanasilna
optimističnačrnogleda
neerotičnaerotična
običajnaneobičajna
lahkotnazahtevna
kratkadolga
odpri
Oceni knjigo:
5,0
Št. ocen:2









Jani Virk

Brez imena

Ljubljana, Mladinska knjiga, 2018

Št. strani: 195


Zbirka: Nova slovenska knjiga
Žanr: družinski roman (tudi rodbinski), psihološki roman, mladinski roman, problemski roman

Narodnost: slovenska književnost

Dozorevanje brez starševske opore

Glavni junak romana je najstnik, čigar urejeno, srečno otroštvo je presekala ločitev staršev. Iz lepe hiše z vrtom se je fant z mamo preselil v pusto blokovsko naselje, oče je z mlado ljubico odšel živet nekam na Primorsko. Občutljivi fant se znajde v hudi življenjski stiski, saj mama po razvezi zapade v težko depresijo, očetovi obiski in vabila na morje so čedalje redkejša, v novem okolju ne najde prijateljev. Fantu je v edino tolažbo igranje nogometa, kjer je uspešen, vendar prihod novega trenerja pomeni zlo, ki skoraj uniči že tako krhko, ranjeno dušo. Avtor v odlični, psihološko dodelani pripovedi opozarja na tragične posledice starševske nezrelosti in egoizma, ki duševno trajno zaznamujejo nič krive, le pozornosti in skrbne ljubezni željne potomce.



Odlomek iz knjige

Mama se je ob tistih dneh, ko je odhajal k očetu, vedno čudežno prebudila iz svoje otopelosti, ki je kot nepredušna folija v njej običajno zamorila skoraj vsakršno zanimanje za življenje. Postala je nemirna in zgovorna, že takoj zjutraj ga je iskala po stanovanju, vdirala je v njegovo sobo, če se ni pravočasno zaklenil, čakala je nanj pred kopalničnimi vrati in oznanjala, kaj si misli o svojem nekdanjem možu ali kaj naj mu sin sporoči. V obeh primerih je bilo to vedno kaj slabega, bednega. bizarnega, stvari, ki mu jih je povedala in predlagala že desetkrat ali pa so se ji na novo in hrupno zvalile iz togotnega in nezanesljivega spomina kot kepa umazanije iz očitno vseobsežnega, resničnega ali namišljenega arzenala svinjarij njenega nekdanjega moža.

(str. 17)

Cobiss povezava
Brez imena - Biblos



Predmetne oznake: Družina, Ločitev, Fantje, Psihične travme, Spolna zloraba, Nogomet, Homoseksualnost


Prispeval/-a: Anica Derganc, Mestna knjižnica Ljubljana
Objavljeno: 2.10.2018 17:44:43
Zadnja sprememba: 6.5.2019 15:24:48
Število ogledov: 1018



Kritike

Roman Brez imena je poseben predvsem zato, ker v njem nihče od vpletenih nima imena. Kar povzroči dvoje: po eni strani smo do bolečine romanesknih likov nekoliko manj sočutni. Ker se, kot govori tudi uvodni citat Tima Parksa, besede zdijo manj škodljive, če niso povezane z imeni. Takšna nevtralna brezosebnost pa po drugi strani deluje tudi grozljivo intimno in vključujoče, saj si je še toliko lažje predstavljati, da bi bili neimenovani oče, deček ali mati del našega sveta ali, zakaj pa ne, mi sami.

Pisatelj v središče romana postavi fanta, ki ga starša v najbolj občutljivih letih pustita na cedilu. Ne zato, ker bi svojemu otroku namenoma želela storiti kaj žalega, pač pa, kot se to v življenju rado zgodi, težave pridejo kar same od sebe. Roman ju tako ne obsoja, prej pokaže, da za vsakim potrtim otrokom stojita najmanj dva podobno ranjena odrasla človeka. Ker slednja ne znata rešiti lastnih težav, sprejemata odločitve, s katerimi povzročita le še več bolečine sebi in bližnjim. Tudi ali predvsem mladostniku, ki se ne zna braniti drugače kot s serijo še bolj neproduktivnih obrambnih mehanizmov.

Oče se noče sprijazniti s tem, da je star, medtem ko mama ne zmore ali preprosto noče živeti brez partnerja. Vse to usodno zaznamuje že tako ali tako občutljivega otroka, ki posledično mora odrasti, še preden podoživi svoje otroštvo. Fantova negotovost, zaprtost vase, apatija in kasneje takšne in drugačne odvisnosti kažejo na to, kako pomembno je, da za otroka skrbita ne ravno oče in mati, pač pa vsaj en čustveno zrel in tudi sicer priseben človek. Zaradi svoje ranljivosti fant postane lahek plen najrazličnejših kvazi vzornikov: vrstnikov, trenerja, mimoidočih lepotic, ki pa ga le še dodatno prizadenejo.

Zgodba se kot kaka grška tragedija z vse hitrejšo naglico stopnjuje k dokončni katastrofi, ki pokaže, do kam vse lahko mladega človeka pritira občutek zapuščenosti. Avtor fantu ne prizanaša s težkimi križi in težavami: slednji tako postane žrtev pedofila, prodajalec heroina, brezdomec, nasilnež, narkoman ipd. Po nadvse intenzivnem zaključnem delu romana pa fant nazadnje doživi, če smo že pri tragediji, tudi nekakšno katarzo. Sklene namreč, da bo – vsaj zdi se tako – usodo lastnega življenja vendarle vzel v svoje roke.

Začeti na novo ni mogoče brez smisla in tega je podobno kot v kopici drugih Virkovih romanov moč najti v ljubezni. Ker odraščajočega dečka svet, v katerem živi, očitno ne potrebuje, postaja vse bolj razdražen, zdolgočasen in vase zaprt. Njegova želja po naklonjenosti, ugajanju in pripadnosti ostaja kar naprej spregledana in zavrnjena, to pa ga vodi v občutek nemoči; svet brez ljubezni je namreč absurden kraj brez smisla, v katerem se hobiji, šola in vsakdanji problemi vrstnikov zazdijo bedasti in otročji. Posebej prepričljiv je v tem smislu odprt zaključek romana, ki v takšni brezupni situaciji ponovno pokaže možnost novega začetka. V dekletu, ki mu želi pomagati, fant namreč začuti sorodno dušo, ki bi ga nazadnje vendarle utegnila videti in vzljubiti točno takega, kot je – in svet se takoj zdi za deset odtenkov lepši.

Ko se je torej že zdelo, da med nami odraščajo samo še pridne Gaje, nadebudni košarkarji in otroci priseljencev, pijancev in čudakov, katerih življenje je tako že od samega začetka obsojeno na propad, roman Janija Virka ubere srednjo pot in pokaže, da se lahko tudi fantu iz povsem običajne družine življenje čez noč tragično zaplete. In kar je še pomembneje – tudi razplete, če se je za to pripravljen potruditi.

Roman, ki opisuje drugačno, težko otroštvo z resničnimi problemi in težavami, je predvsem dobrodošla tolažba mladim z resnimi problemi. Pa tudi opomin odraslim, da med nami še vedno živijo otroci, ki zaradi takšnih in drugačnih okoliščin odraščajo v svetu ostrih robov, samote in težkih preizkušenj.

Barbara Leban, 13. november 2018