| Žanr | družbeni roman |
| Narodnost | literatura ZDA |
| Kraj in leto izida | Ljubljana, 2014 |
| Založba | Cankarjeva založba |
| Prevod |
Jedrt Maležič |
| Ključne besede | Izseljenci, Ženske |
Sredi 19. stoletja se je množica deset in nekaj letnih japonskih deklic podala preko morja k svojim nikoli videnim soprogom. Prodane neveste so ob prihodu na ameriška tla doživele vse kaj drugega kot obljube iz pisem. Čedni mladeniči s fotografij so bili v resnici zgarani možje. Deklice pa se niso odele v svilena kimona. Zgodba je napisana v prvi osebi množine, kar dodaja pripovedovanju izjemno silovitost.
Objavljeno: 10.11.2014 20:39:12
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:23:17
Na barki nismo mogle vedeti, da se nam, ko bomo prvič uzrle svoje soproge, ne bo niti sanjalo, kdo sploh so. Da množica moških v pletenih čepicah in ponošenih črnih plaščih, ki nas bo čakala na pomolu, nikakor ne bo spominjala na čedne mladeniče s fotografij. Da so fotografije, ki so nam jih pošiljali, stare dvajset let. Da so pisma, ki smo jih prejemale, napisali drugi ljudje, ne naši soprogi, s čudovito pisavo so jih napisali poklicni pisci, ki so bili plačani, da lažejo in osvajajo srca. Da si bo, ko bomo prvič zaslišale, kako čez vodo kličejo naša imena, ena od nas zakrila oči in se obrnila stran – Domov hočem – , preostale pa bomo povesile glave, si pogladile krila kimonov, se podale po ladijskem mostičku in zakoračile v še zmeraj topel dan. Saj si vendar v Ameriki, smo si prigovarjale, nikakršnega razloga ni za skrb. In motile smo se.
