Otok, trije pari, eno truplo, pa seveda glavno vprašanje: kdo je morilec? S tem se, na kratko, ukvarja najnovejši roman Avgusta Demšarja. Četudi avtor piše serijski tip kriminalke z inšpektorjem Vrenkom na čelu, ne bo prav nič narobe, če omenjenega kriminalista spoznate šele v njegovi deveti različici. Ker je namreč roman pisan tako, da ga lahko beremo in obravnavamo tudi kot povsem samostojno delo – kar je obenem že njegov prvi plus.

Poleg omenjenega inšpektorja je glavnina raziskovanja nenavadnega zločina na ramenih komisarke Nike, ki je po spletu naključij obenem tudi ena od ključnih prič tragičnega dogodka.
Prijateljica Pavlina jo povabi dopustovat v vilo, ki postane prizorišče zločina, ko Pavlinin brat Luka z balkona pade v morje. Nika ima to srečo, da je najbližje dogodku in vsem vpletenim, njena opažanja pa so kasneje v veliko pomoč pri iskanju storilca.

Ob predstavitvi dopustnikov: Pavline, njenega moža Paula, Nike in njene partnerice Klavdije, pa Manje in Jaroslava je Demšar izčrpen, a obenem prizadevno skrbi za to, da se tudi zgodba v napetem ritmu odvija naprej. V nadaljevanju romana mu k omenjeni šesterici uspe nevsiljivo vključiti še precej stranskih likov, bodisi potencialnih morilcev ali zgolj naključnih mimoidočih. Demšarjevi junaki so podobno kot že v prejšnjih romanih karakterno zanimivi, enako prepričljivo pa so prikazani tudi njihovi medsebojni odnosi, ki se ves čas krhajo in spet prepletajo ter s tem prispevajo k dinamiki zgodbe.

Pisatelj ima srečno roko tudi pri izbiri usodnega kraja: prostoren vikend ob morju na sicer neposeljenem delu otoka najprej deluje kot prijetno pribežališče, a ob nenadni smrti postane grozljiv in morast kraj, s katerega jo vsi želijo le še čim prej ucvreti. K dodatnemu suspenzu pripomore še dejstvo, da otok ostane ves čas skrivnosten oz. nepoimenovan.

Demšarja že iz prejšnjih romanov poznamo tudi kot nadvse natančnega pisca. V nasprotju z, denimo, ležernimi kriminalnimi romani Mete Osredkar, v katerih se še limone iz hladilnika uspejo odpraviti na krajši sprehod po kuhinji, pripoved Avgusta Demšarja ves čas ostaja strogo v okvirih preverljivega. Pisatelj je posebej natančen pri časovnih dejstvih; tako je vsako poglavje datirano, izjava ali prehojena razdalja časovno izmerjena in pogovor umeščen v prostor in čas. Saj razumemo: tajming je pomemben, posebej za detektiva, še bolj za morilca in najbolj za žrtev. A ob pretiranem poglabljanju v čas, ki ga literarni junaki potrebujejo za pot od Frankfurta do Maribora, od Maribora do Pirana, od Pirana do Portoroža, od trajekta do vile na otoku (in še bi lahko naštevali), bralci vendarle trpimo. Manj je več.

In če smo pri navezavah na Demšarjeve že napisane romane: ni naključje, da je umorjeni Luka po poklicu prav slikar, saj se Demšar – ali zdaj bolje kar Tomaž Zupančič – kot strokovnjak za likovno pedagogiko na področju umetnosti počuti domače. Muzeje, umetnike in slikarska dela lahko opazimo v Mrtvaškem plesu ali v Retrospektivi. Zelo podobno pa tudi v obravnavanem romanu slike odigrajo ključno vlogo kot dragocena zapuščina, ki lahko pohlepnemu človeku prinese precej bogastva, naivnemu slikarju pa prezgodnjo smrt.

Avtor očitno ne more spisati romana niti brez štajerske prestolnice, kamor nas popelje po dogajanju na otoku. Po nepričakovanem in nerodnem preskoku k dravskim meglicam Demšar do konca ne uspe več docela vzpostaviti tesnobne napetosti z začetka romana. Deloma tudi zato, ker med obema deloma zeva časovna vrzel. Prej suverena pripoved se ob preskokih med zdaj in pred tem začne krhati. Ločnica med obema deloma romana pa ostaja preostra tudi zaradi že omenjene nenadne spremembe dogajalnega kraja, s čimer se spremeni ritem pripovedi: namesto, da bi se sončile na otoku, vpletene osebe zdaj ves čas pohajajo med Nemčijo in Slovenijo, med Pohorjem, Ljubljano, Piranom in se nazadnje vračajo – kam drugam kot v Maribor.

A dve dodatni žrtvi in skrivnosten zapis v dnevniku vendarle ohranijo naše zanimanje vse do zaključka, do razkritja morilca torej, ki ga bralec z nekaj domišljije sicer lahko razkrinka že malce pred prizadevnimi kriminalisti. Je pa zato pot do razkritja posejana s številnimi dobro zamišljenimi situacijami in dogodki, ki na videz delujejo spontano, a se kasneje izkažejo za nadvse usodne.

Glavni motiv, ki žene storilca: okoristiti se s talentom umetnika (pa tudi njegovim siceršnjim premoženjem), je zanimiv in kakopak aktualen. Avtorju s tega izhodišča uspe zaplesti in kasneje razplesti roman, ki bralca kljub posameznim spodrsljajem drži v šahu do zadnje strani. Kar je nenazadnje tudi bistvo žanra, v katerem se Avgust Demšar z vsakim na novo napisanim romanom dokazuje kot prepričljiv in pozornosti vreden pisec.

Barbara Leban, 17. oktober 2018